Recept: musaka z mesom in gobami

V Evropi najbrž ni bolj gobarskega naroda, vsak drugi Slovenec se namreč nekajkrat na leto odpravi v gozd po takšne in drugačne dobrote, med katerimi seveda prednjačijo gobe. Z gobarjenjem in različnimi vrstami gob, ki rastejo v naši okolici, smo kar dobro seznanjeni, večina državljanov pozna poleg desetih najbolj »komercialnih«, kot so jurčki in lisičke, še nekaj neužitnih in strupenih, ki jih je prav tako zelo pomembno poznati.

Nismo pa morda dovolj poučeni o tem, zakaj so gobe tako zelo pomembne za vzpostavljanje naravnega ekosistema ter kako jih pravilno nabirati. Poleg tega je treba poznati pravilen način uživanja, saj je proces prebavljanja dolg in obstajajo pravila ter napotki, ki se jih je dobro držati, preden zagrizemo v te slastne plodove gozda. Uživali naj bi jih le kot dodatek jedem, v nobenem primeru pa se jih ni dobro najesti do sitega. Zakaj?



Ker so precej težko prebavljiva hrana. Nekatere vrste prebavljamo tudi po ves dan. To hudo obremeni želodec in črevesje in nemalokrat imamo po preobilnem gobjem obroku občutek teže v želodcu, kot bi pojedli kamenje. Spet drugi lahko razvijejo znake, podobne gastrointestinalnemu sindromu (bruhanje, driska), čeprav so uživali užitne gobe. Zato se poskusimo odpovedati preobilnim tovrstnim obrokom. Tudi užitne gobe lahko namreč v tem primeru za naš organizem postanejo škodljive ali celo strupene.

Mnoge, ki se v gobarske vode šele podajajo, upravičeno skrbi, kako prepoznati strupeno gobo.

Obstaja mit, da je goba, ki jo objema in grizlja polž, užitna, kar pa ne drži, saj se lahko polži prehranjujejo tudi z najbolj strupenimi vrstami, denimo zelenimi mušnicami. Pravzaprav lahko užitnost preverimo le pri eni vrsti, in sicer pri golobicah. Če v ustih pustijo pekoč občutek, zagotovo niso užitne, uživamo le nepekoče vrste golobic. Preostale gobe je treba najprej dodobra spoznati, šele nato se lotimo nabiranja in uživanja.