Recept za kašoto, s pozabljenim drobnim žitom
V zvezdni karti, pravi prijateljica astrologinja, imam precej Saturna, vladarja časa, ki mu zelo ustreza, da ohranja stare stvari. Ja, res ne maram preveč sprememb. Vendar se časa ne da ustaviti in tudi najbolj trmasti popustimo. Le potihem ohranjam stare navade, recepte prejšnjih generacij, zlagam lepe škatlice v večje lepe škatle in tega običajno ne povem na glas. Le tu in tam vseeno potegnem na svetlo kakšno pozabljeno stvar, danes bo to drobno rumeno žito proso.
V študentskih časih sem ljubezen do stojnic s starimi predmeti delila s sošolcem na fakulteti za primerjalno književnost. Nekoč mi je podaril nepopisan zvezek, pravi zaklad, šivan, s črnimi platnicami, vezanimi v hrbet iz blaga. Nekaj listov je manjkalo, tam, kjer so bili iztrgani, so bile še nitke, kar je dajalo poseben čar tej anikviteti. Razmišljala sem, kaj bi bilo tako posebnega, dragocenega, da bi smela zapisati vanj.
Odločila sem se za recepte. Vedno so bili moji najljubši teksti, takoj za poezijo. Potrudila sem se s pisavo in seveda izborom najljubših jedi in se počutila super v nekem daljnem, prav gotovo bistveno boljšem času. Ko sem ob priliki pokazala svojo zbirko receptov prijatelju, ki mi je zvezek podaril, je bil nekaj časa kar tiho. Potem mi je le povedal. Zvezek je pravzaprav sunil mami. V njem je bilo zapisanih le par receptov neke stare tete. Brez razmišljanja jih je iztrgal.
Niti pomislil ni, da bom v zvezek tudi jaz zapisovala recepte. Saj sem vendar bodoča intelektualka!
Zvezek je imel očitno svojo karmo, ki sem jo srečno nadaljevala. Povsod se seli z menoj. Danes je na polici med drugimi kuharskimi knjigami in v njem je še vedno recept za kašoto, jed iz prosene kaše. Dočakal je tudi ta trenutek, ko je zapisan v zgodovino. V življenju sem ne nazadnje objavila bistveno več receptov kot pesmi. Stvari se vedno obrnejo prav, če dovolj dolgo in potrpežljivo čakamo.
Januarju smo po starem rekli prosinec in nekateri menijo, da je to povezano prav s prosom. Zima je bila nekoč dolga in hladna, hrane ni bilo veliko, prosa pa je bilo na srečo dovolj. Prosili so proso, naj jih nahrani, da bodo zdržali, in tako je bilo. Januar na novem koledarju gleda pol nazaj in pol naprej, dnevi so seveda drugačni, čas gre naprej, ampak prav tako zahtevni. Jaz si skoznje še vedno pomagam s kašoto in drugimi recepti.
Kašota
Za dva:
150 g prosene kaše
2 korenčka
skodelica zamrznjenega graha
list ohrovta
rdeča čebula
svež peteršilj ali koriander
sol in poper
mešanica začimb
olje
Proseno kašo sperete na gostem cedilu z zelo vročo vodo, da se speni. Tako odstranimo grenko maščobo z ovojnice. Skuhajte jo v malo slane vode, raje sproti dolivajte, da bo na koncu brez tekočine. Razmerje med vodo in kašo je en del kaše, dva dela vode, kot bi kuhali riž. Kuhana bo nekje v dvajsetih minutah, vmes premešajte po dnu. Ko je kaša že mehka, izključite in pustite v pokriti posodi, da se lepo napne. Čez nekaj minut jo le še razrahljajte z vilicami.
Korenček narežite na palčke in na kolobarje. Ohrovt drobno narežite. Nasekljajte čebulo. Rdeča čebula je sladka in doda barvo bledi kaši.
V večji ponvi s pokrovom na olju popražite čebulo, nato korenček in nazadnje, ko je olje že oranžno obarvano, še grah in ohrovt. Solite, poprajte in močno začinite z najljubšo mešanico začimb. Lahko je malo pikantna.
Pokrito dušite pri nizki temperaturi, da se zelenjava zmehča. Če je treba, dolijte kakšno žlico vode.
V dušeno zelenjavo narahlo premešajte razrahljano kašo. Posipajte s svežimi zelišči.
Nasitna kašota je lahko zajtrk, malica za s seboj, v dobri družbi tudi za kosilo.
