Recept: za slasten burger brez mesa

Sejtan je tisto živilo, ki ga na trgovskih policah najdemo med vegetarijanskimi in veganskimi izdelki, navdušuje pa predvsem tiste, ki so se mesu iz tega ali onega razloga odpovedali in iščejo zanj nadomestek. Je bogat z beljakovinami, poleg tega je lahko prebavljiv in ima malo kalorij. Zato si ga privoščijo tudi tisti, ki meso sicer uživajo, a ne želijo pretiravati in potrebujejo veliko beljakovin, na primer športniki.


Tako po videzu kot teksturi spominja na meso, v resnici pa je toplotno obdelan pšenični gluten, ki ga pridobijo z izpiranjem testa iz moke. Sliši se preprosto, vendar je postopek malce zapleten in zamuden, zato se ga ne loti ravno vsak. Seveda ga lahko pripravimo v večjih količinah, da ga imamo za zalogo. Poenostavljeno povedano, iz moke in vode zamesimo testo, ki ga potem med gnetenjem izpiramo tako dolgo, da se izloči ves škrob in ostane samo še gluten, masa pa postaja čvrsta in nekako gumasta. Ko je primerne teksture in povsem kompaktna, maso kuhamo približno eno uro, pri čemer ji lahko dodamo poljubne začimbe, na primer sol in poper, sojino omako in česen. Kuhani sejtan ohladimo, narežemo na poljubne kose in v dobro zaprti posodi hranimo v hladilniku, kjer bo zdržal tudi več kot en teden. Pri tem ga je dobro zaliti s tekočino, v kateri se je kuhal. Brez skrbi pa lahko sejtan tudi zamrznemo in odtajanega uporabimo kot svežega.


Seveda si bo večina prihranila opisano delo in bo sejtan raje kupila, danes ga dobimo v skoraj vseh bolje založenih živilskih trgovinah in ni treba iskati specializiranih z zdravo prehrano. Poleg nezačinjenih zrezkov ali koščkov sejtana lahko kupimo številne že pripravljene sejtanove jedi, na primer hrenovke, klobase, panirane zrezke pa omake za testenine, narezke, burgerje in najbrž še kaj. Običajno so jedi zapakirane v vakuumskem ovoju in imajo dolg rok trajanja, ko embalažo odpremo in ne porabimo vsega, pa spravimo v zaprte posode. Prav tako kot doma pripravljen bo ohranil svežino kakšen teden.

Sejtan, ki mu pravimo tudi pšenično meso, izhaja iz starih azijskih kuhinj, kjer ga še danes cenijo in veliko uporabljajo, vse bolj pa se uveljavlja tudi v sodobni evropski kuhinji.