Ribniške jedi v štirih menijih (FOTO)
Vse bližje smo, ko bodo lahko v gostilnah, turističnih in nastanitvenih objektih ter tudi ob priložnostnih dogodkih stregli gastronomske okuse, ki so nastali v sklopu projekta Obedi in obredi.
Tradicionalne ribniške jedi so namreč preoblikovane tako, da so prilagojene novim okusom uporabnikov, prepoznavne kot turistični produkt, imenovan Ribniški meni. Slednjega so projektni partnerji, Zavod Coknpok, Rokodelski center Ribnica in RikoInvest, podružnica Škrabčeva domačija, začeli izvajati marca lani, zaključil pa se je s predstavitvijo knjige Okusi suhorobarske dežele na dvorišču Škrabčeve domačije v Hrovači, kjer so natančno opisani meniji, običaji in značilne ribniške poljščine.
Povabljenim so postregli enega izmed štirih menijev, ki so jih sicer razdelili po letnih časih; vsak meni pa vsebuje po štiri jedi, in sicer predjed, juho, glavno jed in sladico. »Vse so iz sestavin, ki so jih včasih pridelovali in jih tudi danes, mi smo oblikovali nove in jim dodali ščepec sodobnega kulinaričnega znanja,« je dejala Andreja Škrabec, direktorica zavoda Coknpok.
Meni za vsak letni čas
Eden izmed menijev – stregli jih bodo na tradicionalnem posodju, to so leseni krožniki, žlice, vilice in lončeno posodje, obede pa bodo spremljali značilni obredi s tega območja – se imenuje Reci bobu bob. To je poletni meni, ki bo v času polne razgibanosti, ko pomladni dnevi postajajo toplejši, ko žito oblikuje klasje, ko drevesa izgubljajo cvetove in se češnjeve veje polnijo s slastnimi rdečimi sadeži, v zraku pa se čuti veselje, nasitil tudi najbolj lačne želodce.
Kot predjed se v leseni posodi postreže mlad bodisi kuhan bodisi pečen bob na omaki iz žajblja in melise. Sledi fižolovka, skuhana iz stročjega fižola, s skutnimi žličniki. Glavna jed se imenuje Jagnje po božje. Sline se cedijo, kako se ne bi, ob mesu brez kosti, popečenem rumenem korenju, grahovem pireju, sotiranem grahu z omako, glazirani šalotki, krompirju v oblicah in zeliščnem maslu. Zadnja jed po kozarcu žlahtne kapljice daje občutek sproščenosti in je tipično ribniška, imenuje se ribniška povanca. Neka vrsta sladice s proseno kašo in rozinami, ki se ji doda omaka iz rdečih češenj.
»Vsak običaj je prinesel drug pogrinjek, drugačen krožnik in okus. Želimo si, da bi vsak krožnik, ki ga ponujamo, ne samo nasitil človeka, ampak ga vzradostil z obliko in vsebino,« je povabljenim na zelenici Škrabčeve domačije zaželela Škrabčeva in jih mimogrede malce poučila, da so bob gojili v Loškem Potoku, saj tam zaradi nizkih temperatur fižol ni dobro uspeval. Je pa zato v Hrovači, kjer ga menda v deželi suhe robe največ pridelajo ravno na poljih za železniško progo. Bogato je suhorobarska miza obložena tudi z jedmi preostalih letnih časov. Pomladi, ko po dolgih, hladnih, zimskih mesecih sončni žarki počasi prebujajo naravo, najbolj teknejo fižolova gošta, goveja juha ter petelinčkov ferjan, za posladek pa še ribniška Alenčica.
Spremenjene barve krošenj dreves in v vetru padajoči listi so prvi znanilci jeseni. In čas, ko se je treba usesti k mizi. Postregli vam bodo suhorobarsko malico, ričet iz krušne peči, zajčkovo pojedino in sladico potoški kuhlni. In nazadnje, ko stopimo v čas zimskih vragolij, je sla po hrani menda še večja. Je čas kolin, rajanja in čaščenja običajev ob prihodu Miklavža in Božička. Takrat so bile mize polne tudi v hišah in po krajih, kjer se je vse leto dobro šparalo. Na zimskem meniju najdemo razstavljeno žolco, trojko (fižol, koleraba, krompir), klobaso in za sladico snežno kepo.
Narezek za botra ali botrico
»Živila in prehrana so bili skoraj povsod enaki, bile pa so tudi razlike. Bolj razkošno so se mize šibile na Ribniškem trgu (rekli so mu gosposki) kot na Sodraškem (bil je delavski). Tudi na podeželju so obstajale razlike. Na Slemenih, ki ležijo na osončeni prepišni strani z velikimi kmetijami, so pridelovali veliko hrane, v Loškem Potoku, hribovskem in z gozdom poraščenem območju, pa bore malo. Manj pestro je bilo v suhorobarskih družinah, bolj pa v zdomarskih. Zdomarji, potujoči trgovci, so namreč s seboj prinesli denar, živila, žita, koruzo,« je izsledek raziskovanja lokalne kulinarične dediščine ter obrede, povezane s hrano in prehranjevanjem, predstavila Polona Rigler Grm iz Muzeja Ribnica. Hkrati so predstavili ponudnike lokalnih pridelkov.
Iz občine Sodražica jih je sodelovalo 15, iz Ribnice 12 in Loškega Potoka 19. Miza ni bila povsod enako obložena. Krojil jo je seveda denar. Vsak udek je imel svoj gudek, so včasih rekli. »A ne glede na vse razlike,« je dejala Polona Rigler Grm, »svinjina, suho ali prekajeno meso, je morala biti za telovo, žegnanje, binkošti, košnjo, tudi za veliko noč. Pozimi, za božič, so bile na mizi klobase. Na splošno so bili prazniki, če uporabimo besedo sedanjega časa, gastronomsko bolj svečani. Ponekod so za krst, denimo v okolici Sodražice, pripravili kočijo ali bagrle (narezek iz suhega mesa), in sicer za botra ali botrico. Ob porokah pa si za na pot dobili šajdesen.«
In česa si sodelujoči v projektu najbolj želijo? Da bi jedi v štirih menijih obiskovalci dežele suhe robe prepoznali kot novost oziroma dodatek turistične ponudbe. Za šolske malice in kosila bodo oblikovali lokalno obarvan jedilnik in s tem mlade ozavestili o nujnosti ohranjanja tradicije in okusov, ki izhajajo iz teh krajev.
