Rok Orel: Bolj od dolžine življenja je pomembna njegova kakovost

Strateški svet za zdravstvo in strateški svet za prehrano sta na skupni seji dosegla soglasje, da je treba omejiti dostopnost alkoholnih in sladkih pijač ter tobačnih izdelkov. Kako komentirate to »zlo« trojico in njen vpliv na naše (ne)zdravje?

Vse troje je dokazano škodljivo, a se je, ko govorimo o omejevanju uživanja, treba zavedati, da je to vedno stvar osebne odločitve. Verjamem v moč ozaveščanja, kakovostne informacije, ne v prepovedi. Prohibicija v ZDA v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ni zmanjšala porabe alkohola, pripomogla je le k rasti kriminala. To, kako škodljiva sta tobak in čezmerno uživanje alkohola, je jasno vsem, o sladkorju pa ljudje vedo mnogo manj, čeprav je ta lahko, gledano populacijsko, celo še bolj škodljiv. Pogosto govorim o tem, da bi ljudje morali živeti v skladu s svojo vrsto. Človek se je stotisoče let razvijal kot vsejeda žival, ki je jedla to, kar je našla in ulovila. Vrsta je dobro prilagojena na stabilno okolje, vsaka večja sprememba pa lahko negativno vpliva na zdravje številnih posameznikov. Poljedelci in živinorejci smo dobrih deset tisoč let, kar je z vidika razvoja vrste kratko obdobje. Vemo, kako veliko ljudi ima zdravstvene težave z uživanjem mleka in pšenice. Še zdaj tri četrtine svetovnega prebivalstva v odrasli dobi slabo prebavlja mlečni sladkor, laktozo. Tudi na velike količine sladkorja, kot so na voljo danes, nismo prilagojeni. Naravno bi ljudje pojedli precej malo enostavnih sladkorjev. Nekaj v sadju, nekaj v medu. Na sladkor smo strašno slabo prilagojeni. Nam je pa sladek okus všeč. Človek ima tako kot marsikatera žival prirojeno ljubezen do sladkega okusa. Sladka hrana je kalorično bogata, v naravi pa je ni tako lahko najti. In ker je ni v izobilju, je mati narava poskrbela, da nam je sladko všeč.

Pred leti ste dejali, da bi, če ne bi smeli uživati glutena, najbolj pogrešali kakšno steklenico dobrega piva. Zato ste dobili idejo za brezglutensko, ajdovo pivo. Kakšna je danes vaša kariera pivovarja?

Brezglutensko pivo, ki še zmeraj nosi mojo blagovno znamko, izdeluje manjši slovenski pivovar. Tu in tam ga spijem kakšno steklenico ali pa jo podarim kot zelo osebno poslovno darilo. Je pa zabavno, ko me na mednarodnih strokovnih kongresih napovejo: »Eden najboljših pediatričnih gastroenterologov v Evropi in verjetno edini, ki ima svojo znamko piva in svoj rock bend!« (Smeh.)

Vrniva se k sladkorju. Čezmerno uživanje lahko vodi k metaboličnemu sindromu, debelosti, srčno-žilnim obolenjem. Prehrana z veliko sladkorja lahko povzroči tudi neravnovesje črevesnih bakterij. Skupaj z vnetjem lahko to negativno vpliva na naše čustvovanje, celo pripelje do depresije in anksioznosti.

Enostavni sladkorji se absorbirajo že zelo visoko v našem črevesju in na našo črevesno mikrobioto ne vplivajo tako usodno. Izjema je verjetno fruktoza, ki jo nekateri ljudje slabo absorbirajo. Pomembnejši so oligosaharidi in nekateri polisaharidi, bolj zapletene strukture, ki jih ne moremo prebaviti s svojimi prebavnimi encimi in hranijo naše bakterije. Ali je to, kar užijemo, koristno ali škodljivo, pa ni enoznačnega odgovora. Večini ljudi bo uživanje takšnih neprebavljenih ogljikovih hidratov koristilo, ker delujejo kot prebiotik, hrana za zdravju koristne črevesne bakterije. Pri nekaterih pa bodo bakterije tvorile toliko plinov in maščobnih kislin ter drugih presnovkov, da bodo imeli zaradi tega prebavne težave. Vsak od nas ima drugačno sestavo mikrobiote. Odvisna se seveda od tega, kaj jemo, a zelo tudi od tega, iz kakšnega okolja izhajamo, kakšno mikrobioto so imeli naši starši in podobno. Ne nazadnje se primarna kolonizacija črevesja ne začne ob rojstvu, temveč že v obdobju plodovega razvoja. Nanjo vpliva tudi to, ali se je otrok rodil vaginalno ali s carskim rezom, to, kje je preživel prve dni, tedne svojega življenja. Nanjo vpliva, s čim se je otrok prehranjeval, in potem seveda še vse drugo – okolje, onesnaževanje, vnetja, stiki z mikroorganizmi, (pretirana) higiena, antibiotiki in druga zdravila. Danes vemo, da črevesna mikrobiota pomembno vpliva tudi na delovanje možganov. Celo številne nevrološke, psihiatrične bolezni so povezane z njo. Zato je želja po tem, da bi na črevesno mikrobioto vplivali tako, da bi bila za naše zdravje kar najbolj ugodna, velika.

Okolje se vseskozi spreminja. To gotovo vpliva tudi na naše zdravje.

Seveda. Bolezen, s katero se zadnjih 15 let precej intenzivno ukvarjam, je eozi­nofilni ezofagitis. Zelo poenostavljeno – alergijsko vnetje požiralnika. To je bolezen, ki je pred 20 leti ne le da nismo poznali, ni obstajala. Zdaj pa je postala tako pogosta kot druge kronične vnetne črevesne bolezni. Na našem Kliničnem oddelku za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko Pediatrične klinike v Ljubljani vsako leto odkrijemo približno 50 novih primerov.

FOTO: Jože Suhadolnik/delo

Kaj povzroča to bolezen?

Nihče ne ve. A dejstvo je, da se je v okolju nekaj moralo spremeniti, glede na to, da je nekdaj skorajda ni bilo. Bolezen je kronična, a obvladljiva. Bolniki potrebujejo dolgotrajno vzdrževalno zdravljenje, saj prenehanje zdravljenja pomeni tudi ponovitev bolezni.

Vse pogosteje se pojavljajo dogodki, ki vabijo k novemu znanju o skrivnostih dolgoživosti. Tudi strokovnjaki si želijo najti sveti gral večnega življenja. Kaj menite o tej želji po večnosti?

Spomnil sem se na pesem skupine Bijelo dugme, ki poje »strašna, strašna gnjavaža u životu, doživjeti stotu, doživjeti stotu«. (Smeh.) Bolj od dolžine življenja je pomembna njegova kakovost. Če lahko človek živi dolgo in kakovostno, odlično. Če pa lov na dolgoživost pomeni životarjenje, je tudi v etičnem smislu to nekaj, česar ne bi privoščil ne sebi ne bližnjim. A ta »lov« ima lahko tudi pozitivne učinke. Znanost odkriva, kaj vse vpliva na staranje. Imunski sistem se z leti stara, izgublja svojo funkcijo, vnetja so vse pogostejša, rak prav tako. Ugotovili so, da je staranje celic in tkiv odvisno od količine stresnih dejavnikov, ki jih morajo v življenju procesirati. Tudi od nekaterih virusnih okužb, ki tlijo v nas, potem ko se okužimo, vse življenje. Morda bi lahko nekaj za zmanjšanje škode, ki jo delajo ti virusi, naredili s cepljenjem proti njim. Tudi mikrobiota mladega in starega človeka se razlikujeta. Mlada in zdrava oseba ima pestro mikrobioto, v kateri prevladujejo zdravju koristni bakterijski rodovi. S staranjem se razmerja porušijo. Zato so zelo zanimive študije, narejene na živalih, ki kažejo, da če črevesno mikrobioto stare živali »zamenjamo« z mikrobioto mlade živali, to podaljša življenje, celo nekoliko pomladi staro žival. Tretja stvar pa je seveda epigenetika. Naša genska sestava predstavlja približno 20 odstotkov našega zdravja ali bolezni, vse drugo so dejavniki okolja. V veliki meri prek epigenetskih sprememb. Vse bolj nam postaja jasno, kako ključna so določena življenjska obdobja. Recimo obdobje plodovega razvoja, otrokovega zgodnjega razvoja, deloma tudi poznejšega otroštva. Reciva, da ima vsak od nas genski zapis, ki bi ga lahko primerjali z veliko knjižnico. Vendar večina knjig, genov, ostane vse življenje zaprtih, se ne prebere. In to, kaj je bilo zapisano vanje, ne vpliva na naše zdravje. Na to, katere knjige, geni, se bodo prebrale, pa vplivajo zunanji dejavniki, zlasti tisti, ki delujejo v ključnih življenjskih obdobjih. To t. i. zgodnje epigenetsko programiranje pomembno zaznamuje naše celotno življenje. Kar seveda ne pomeni, da omejevanje alkohola, kajenja in sladkorja ter drugih škodljivih dejavnikov iz okolja v poznejših življenjskih obdobjih nima pomena. Seveda ga ima, a ne smemo pozabiti na to zgodnje obdobje življenja.

FOTO: Jože Suhadolnik

Zelo tipičen primer je stradanje. Velike epidemiološke študije kažejo, kakšne posledice nosi odraščanje v času vojn in velikih lakot. Ljudje z zelo zgodnjo izkušnjo lakote desetletja po tem, ko že dolgo ne trpijo več lakote, ampak lahko zagotovijo normalen prehranski vnos, množično zbolevajo za metaboličnim sindromom, sladkorno boleznijo, srčno-žilnimi obolenji. To pa zato, ker so njihove celice epigenetsko programirane na stradanje. Čeprav so bili ti ljudje pozneje deležni obilja zahodnega sveta, je spomin izkušnje ostal in se čez deset­letja izrazil v bolezni. Danes smo kar zadovoljni z uspehi zdravstvenovzgojne politike zadnjih desetletij, ki promovira manj mastne in sladke hrane, več gibanja in odsvetuje kajenje. Se že pozna pri pojavnosti nekaterih, ne pa vseh kroničnih neinfekcijskih obolenj. A vprašati se moramo, koliko je upad nekaterih kroničnih bolezni povezan s tem, v kakšnem okolju smo se rodili in kot otroci zrasli. Vsaj del zgodbe o uspehu je morda v t. i. kohort­nem učinku, da so bili petdesetletniki, šestdesetletniki, ki so množično zbolevali za srčno-žilnimi boleznimi v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih letih prejšnjega stoletja, otroci prve in druge svetovne vojne, povojnih obdobij, relativnega pomanjkanja. Po drugi strani vidimo, kako že desetletja naraščajo bolezni nenormalnega imunskega odziva: kronična vnetja, alergije, avtoimunske bolezni. Tega porasta ne moremo pripisati genom, ampak so zagotovo ključni dejavniki iz okolja. Kateri in kako vplivati nanje? Teorij je mnogo, znanih dejstev malo. Tudi ko bomo znali te škodljive dejavnike prepoznati in jih, recimo, omejiti, bomo lahko popravili le del škode. Rekli smo, kako zelo pomembno je, kaj se je dogajalo z ljudmi v času, ko so se njihovi organski sistemi programirali. Koristni zdravstveni ukrepi so seveda zelo dobrodošli, a vprašanje je, ali na naše trenutno zdravje ne vpliva bolj naše zgodnje otroštvo kot to, kako živimo zdaj, recimo v zrelih letih.

Žal je tako, da so kovačeve kobile vedno bose. Je tudi pri vas tako? Ste strokovnjak, ki živi svoje nasvete, ali bi tudi sami sebe, če bi se znašli v vlogi pacienta, okarali zaradi morebitnih slabih razvad?

Ah, moje zasebno življenje niti približno ni zgled zdravega življenjskega sloga. Pogosto citiram sv. Pavla, ki je menda dejal: »Ne glejte, kaj počnem jaz, poslušajte, kaj govorim.« (Smeh.) Niti približno ne živim tako zdravo, kot bi si želel. Zavedam se, da številni ljudje vse svoje življenje posvetijo temu, da bi čim dlje ohran­jali najboljšo verzijo sebe. Moje vodilo je kakovost in produktivnost življenja. Pogosto si rečem, da je bolj od tega, ali bom živel deset let dlje ali deset let manj, pomembno to, koliko sem dal družini in družbi, to, kar sem ustvaril. Kako že pravi Aškerc v Čaši nesmrtnosti? »V delih svojih živel sam boš večno!« (Smeh.)