S hrano zaman lajšamo duševne stiske

Motnje hranjenja so resne duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in do telesa ter v resnih motnjah prehranjevalnih navad. Obsedenost s hrano, telesno težo in obliko telesa so pomembni znaki teh motenj, ki vplivajo na telesno in duševno ter socialno zdravje osebe. V nekaterih primerih se lahko končajo tudi s smrtjo. Kot pravi primarijka Alenka Hafner, dr. med., z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, imajo te bolezni značilnosti bolezni odvisnosti, čeprav sicer ne spadajo mednje.

»Misli oseb z motnjami hranjenja se skoraj ves čas vrtijo le okoli hrane, porabe kalorij in telesne teže. Prizadeti izgubijo občutek lakote in sitosti, ob uživanju hrane pa občutijo strah in krivdo. Strah jih je, ko jih drugi vidijo jesti, zato se takim priložnostim izogibajo. Tudi telesna teža, ukvarjanje s kilogrami oziroma številke na tehtnici pomembno vplivajo na njihovo počutje in razpoloženje.«

Slaba samopodoba

Sprva so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, danes ni več tako. Tako velja, da na šest do sedem žensk z anoreksijo nervozo zboli en moški, pri bulimiji na pet žensk zboli en moški, kompulzivno prenajedanje ima enak delež moških kot žensk, ortoreksija nervoza je bolj prisotna pri ženskah, med osebami z bigoreksijo nervozo pa je kar 95 odstotkov moških.

Poseben problem so motnje hranjenja pri športnikih, ki so celo pogostejše kot v splošni populaciji, še posebno pri ženskah, pravi Hafnerjeva. Motnje hranjenja športniku zmanjšujejo kakovost življenja in poslabšujejo zdravje ter vodijo do neuspehov v športu in so tudi dejavnik tveganja za prezgodnjo smrt.

V ozadju vseh je huda čustvena stiska, pravi specialistka psihiatrinja asist. dr. Karin Sernec, dr. med., vodja Enote za zdravljenje motenj hranjenja, ki od leta 1999 deluje v sklopu Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. »Preobremenjenost s telesno težo je le zunanji znak burnega notranjega dogajanja, hrana pa le sredstvo za lajšanje duševnih bolečin in stisk. Z njeno pomočjo osebe z motnjami hranjenja nadomestijo občutke in čustva, ki se jih bojijo. V ozadju pa se skrivajo težke duševne stiske in nesprejemanje samega sebe ter slaba samopodoba.«

Pet različnih motenj

Motnje hranjenja delimo na anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo in kompulzivno oziroma prisilno prenajedanje. Vsaka ima značilno klinično in epidemiološko sliko ter pridružene motnje. Najpogostejše pridružene motnje so: depresija, anksioznost, razne oblike odvisnosti (dovoljene in nedovoljene psihoaktivne snovi), možne pa so tudi motnje iz kroga psihoz in osebnostnih motenosti.

Za osebe z anoreksijo so značilni namerno povzročena prenizka telesna teža, preobremenjenost z obliko svojega telesa in telesno težo ter obupen strah pred debelostjo, pravi Hafnerjeva in dodaja, da je podobno pri bulimiji. »Prisotna sta bolesten strah pred debelostjo in občutek pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem. Za motnjo so značilni napadi volčje lakote, ko osebe zaužijejo ogromne količine hrane, temu pa sledijo ukrepi za preprečevanje pridobivanja telesne teže, to so bruhanje, uporaba odvajal, sredstev za izločanje vode, pretirana telesna aktivnost in podobno.«

Za prisilno prenajedanje so značilni napadi prenajedanja in potem hitro in pogosto nihanje telesne teže, izogibanje rednim obrokom, nihanje razpoloženja in zaslepljenost glede količine zaužite hrane. »Na začetku se napadi prenajedanja izmenjujejo z dietami, na koncu pa ostanejo samo še napadi volčje lakote, ko osebe pojedo bistveno več, kot bi zdrav človek zaužil v podobnih razmerah. Po prenajedanju se gnusijo sami sebi, so depresivno razpoloženi ali polni krivde, to jih spravlja v hudo stisko. Oseba s to motnjo je lahko čezmerno hranjena, ni pa nujno,« pove Hafnerjeva.

Obsedenost z zdravo hrano

Karin Sernec dodaja, da v zadnjem času v ospredje prihajata dve novi motnji, to sta ortoreksija nervoza in bigoreksija nervoza. »Pri ortoreksiji gre za obsedenost z zdravo, biološko neoporečno hrano. Ljudje s to motnjo se odrekajo čedalje več živilom. Obolevajo pretežno ženske v poznem mladostniškem in zgodnjem ter srednjem odraslem obdobju.«

Pri bigoreksiji gre za motnjo telesne sheme, in sicer za obsedenost z mišičastim telesom, vendar gre za obraten simptom kot pri anoreksiji. Obolevajo predvsem mladi moški, ki čedalje več časa preživijo v fitnesu. Praviloma so to širokopleči in mišičasti moški, ki se doživljajo kot suhe in brez mišic, pravi Sernečeva. Dodaja, da obolevajo pretežno moški v poznem mladostniškem ali zgodnjem odraslem obdobju, ki so zmotno prepričani, da je njihova samozavest odvisna od videza in se bo izboljšala, ko bodo bolj mišičasti.

Dolgotrajno zdravljenje

Za vse oblike motenj hranjenja velja, da je zdravljenje uspešno le, če bolnik pri njem aktivno sodeluje, pravi Karin Sernec in doda, da je edino uspešno zdravljenje psihoterapija. Motnje hranjenja praviloma potekajo v dveh fazah. »Prva je faza medenih mesecev, ki lahko traja več let, in za to obdobje je značilno, da je bolezenska korist večja od bolezenske škode. Nato sledi faza dekompenzacije, ko osebe izgubijo nadzor nad simptomi, bodisi je to obsedenost z zdravo hrano bodisi obisk fitnesa, stradanje ali bruhanje, in šele takrat se pojavi motivacija za zdravljenje,« pojasni Sernečeva in doda, da se skupaj s pacientom išče vzroke (biološko-genetski, sociokulturni in družinski dejavniki), ki so pripeljali do motnje.

Zdravljenje je praviloma dolgotrajno. »Začne se z ambulantno obravnavo. Če ta v približno šestih mesecih ne prinese rezultatov, je priporočena bolnišnična intenzivna psihoterapevtska obravnava na Enoti za zdravljenje motenj hranjenja (za osebe stare 17 let in več, za otroke in mladostnike do 17. leta pa na pedopsihiatričnem oddelku v Ljubljani ali Mariboru), kjer traja povprečno štiri mesece. Po odpustu še približno tri leta obiskujejo zunajbolnišnično psihoterapevtsko skupino enkrat na teden, nato pa nadaljujejo ambulantno vodenje na dva do tri mesece še nekaj let. Zdravljenje traja v povprečju šest let in to je tudi doba, ko nekdo po pojavu bolezni sploh poišče strokovno pomoč,« pojasni Karin Sernec. Cilj je doseči in vzdrževati ustrezno težo, ustaviti škodljive oblike hranjenja, očiščevalno vedenje in pretirano telesno aktivnost. Ključni cilj pa je prepoznati in razrešiti globoke čustvene stiske ter tako vzpostaviti ustrezno samopodobo in samospoštovanje ter preprečiti vnovični zagon motnje.