ŠPINAČA
S plazečo špinačo skozi poletje
Če ji odščipnemo vrh, spodbudimo rast novih poganjkov: tako bomo mlade liste pobirali vso sezono; uživamo kuhane, surovi listi dražijo grlo, ker vsebujejo oksalate.
Odpri galerijo
Plazeča špinača je hitrorastoča rastlina, ki jo pobiramo vse poletje. FOTO: Guliver/Getty Images
Špinača je pri nas pogosta vrtnina, prav tako radi sejemo in uživamo njene sorodnice blitvo, divjo špinačo ali lobodo. Novejša, še ne tako razširjena na naših vrtovih, je novozelandska plazeča špinača, ki s prej omenjenimi ni v botaničnem sorodu, uporablja pa se na podoben način.
Novozelandska špinača je plazeča rastlina, ki se bo nekontrolirano razrasla, če je ne obtrgamo, v dolžino zraste meter ali še več. Sejemo jo ob robovih gred ali pod visokorasle rastline, na primer paradižnik, brstični ohrovt ali visoki fižol: tem naredimo naredimo nekakšno zastirko, ki zadržuje vlago in preprečuje rast plevela.
Kot nam pove ime, novozelandska špinača prihaja z Nove Zelandije, v naravi pa raste tudi na Japonskem, v Avstraliji in Južni Ameriki. V Evropo jo je prinesel britanski botanik Joseph Banks, ki je potoval na ladji Jamesa Cooka v začetku 19. stoletja. Iz Anglije se je rastlina kmalu razširila po vsej Evropi.
Novozelandsko špinačo sejemo ali sadimo na sončen prostor, za bujno rast potrebuje vlažno zemljo. Čeprav dobro prenaša vročino, jo v veliki suši po potrebi zalivamo. Raste hitro, nabirali jo bomo do jeseni. Mraza ne prenese, zato zunaj ne bo prezimila, bo pa na pomlad znova pognala, vzklila bodo tudi semena, ki so padla na zemljo.
Novozelandsko špinačo praviloma uživamo kuhano, surova lahko draži grlo zaradi vsebnosti oksalatov. Vodo, v kateri smo jo kuhali, zavržemo. Liste je najbolje nabirati sproti in še isti dan porabiti, če je treba, jih shranimo v hladilniku, kjer bodo ostali sveži dan ali dva. Če pridelka ne moremo pojesti sproti, liste osmukamo, blanširamo minuto ali dve, odcedimo in zamrznemo.
Novozelandska špinača je plazeča rastlina, ki se bo nekontrolirano razrasla, če je ne obtrgamo, v dolžino zraste meter ali še več. Sejemo jo ob robovih gred ali pod visokorasle rastline, na primer paradižnik, brstični ohrovt ali visoki fižol: tem naredimo naredimo nekakšno zastirko, ki zadržuje vlago in preprečuje rast plevela.
Sonce in vlaga
Za začetek seme kupimo v semenarni, dobijo pa se tudi sadike, pozneje se bo špinača sama zasejala. Izkušeni pravijo, da se je celo težko znebimo, ko enkrat uide z vajeti. Pred setvijo je seme priporočljivo namakati v vodi vsaj en dan, tako bo hitreje vzklilo. Je rastlina toplega podnebja, zato jo sejemo poleti. Ko mlade rastline dosežejo 15 ali 20 centimetrov, jim poščipamo vršičke in tako spodbudimo rast stranskih poganjkov, iz katerih zrastejo listi. Ti so trikotne oblike, veliki do sedem centimetrov, od svetlo do temno zelene barve. V stiku listnega peclja in stebla poganjajo rumeni cvetovi. Liste obiramo sproti, večje potrgamo, manjše pustimo.Tako imamo vso sezono sveže mlade liste.Kot nam pove ime, novozelandska špinača prihaja z Nove Zelandije, v naravi pa raste tudi na Japonskem, v Avstraliji in Južni Ameriki. V Evropo jo je prinesel britanski botanik Joseph Banks, ki je potoval na ladji Jamesa Cooka v začetku 19. stoletja. Iz Anglije se je rastlina kmalu razširila po vsej Evropi.
Seme pred setvijo namočimo v vodi. FOTO: Alenka Kociper
Novozelandsko špinačo sejemo ali sadimo na sončen prostor, za bujno rast potrebuje vlažno zemljo. Čeprav dobro prenaša vročino, jo v veliki suši po potrebi zalivamo. Raste hitro, nabirali jo bomo do jeseni. Mraza ne prenese, zato zunaj ne bo prezimila, bo pa na pomlad znova pognala, vzklila bodo tudi semena, ki so padla na zemljo.
Novozelandsko špinačo praviloma uživamo kuhano, surova lahko draži grlo zaradi vsebnosti oksalatov. Vodo, v kateri smo jo kuhali, zavržemo. Liste je najbolje nabirati sproti in še isti dan porabiti, če je treba, jih shranimo v hladilniku, kjer bodo ostali sveži dan ali dva. Če pridelka ne moremo pojesti sproti, liste osmukamo, blanširamo minuto ali dve, odcedimo in zamrznemo.
