Samo eno življenje imamo

Prihajajo prvomajske počitnice, pred njimi pa še velika noč. Ko po dopustu in počitnicah zdrsnemo nazaj v vsakodnevno življenje, se je vedno težko soočiti s težkimi nalogami, ki nas čakajo: plačevanje najemnine ali odplačevanje kreditov, plačevanje položnic, obiskovanje sorodnikov, sestanki v službi, poročanje šefu, redna predavanja in izpiti ter življenje samo. Nekateri imajo te težave ves čas in včasih celo (po letih) najbolj odrasli ljudje še zdaleč niso resnično odrasli.

Triintridesetletni otroci

Prepogosto se zgodi, da mladi danes veliko pozneje odrastejo in zapustijo gnezdo. Razlogov za to je več. Včasih jim to omogočajo starši, včasih se prepričujejo, da so boljše kratkotrajne zaposlitve, ker »se še iščejo«, včasih pa je vse skupaj en sam velik izgovor, zakaj ni treba odrasti. Včasih traja celo tako dolgo, da staršem odnese pokrovko in (več kot tridesetletnim otrokom) rečejo, da je čas, da se znajdejo po svoje. Neredko se zgodi, da to vodi v zamero in užaljenost tega velikega otroka, češ: »Lastni starši me mečejo iz mojega doma in sobe, v kateri živim vse življenje!« Če so čutili potrebo, da to naredite, ste pozni. Verjemite.
Šele takrat takšne ljudi namreč življenje (z malce potiska staršev) prisili, da stvari vzamejo v svoje roke. Pride prvo stanovanje, ki je običajno v sožitju s sostanovalcem ali dvema, in kaj hitro se lahko izkaže, da nihče ni navdušen, če triintridesetletni otrok le redko pospravi stvari za sabo, pralnega stroja sploh ne zna uporabljati in v resnici v vsem življenju ni prihranil niti evra.
A vsemu navkljub je to edina možnost. Razpeti krila in zleteti. Čeprav je prvi pristanek običajno težak. Včasih tako za starše kot za »otroke«.

Vzrok za strah

Psihologi pravijo, da ljudje, ki so bili vzgojeni v duhu, da so nekaj posebnega, navadno hitro začutijo, da je popolnoma nesprejemljivo, če za trenutek niso uspešni. Zato se v odraslosti le stežka lotijo stvari, ki zahtevajo prevzemanje odgovornosti, ker se bojijo, da jih ne bodo opravili dovolj dobro.

Niti starševstvo ni vedno dovolj, da bi se ljudje spravili k sebi. Tako lahko vsepovsod opazite neodgovorne starše, ki se pogosto vedejo kot otroci ali najstniki. Dejstvo pa je, da lahko prav vsakdo, bratje, sestre, prijatelji, partnerji ali otroci, prevzame vlogo matere (ali očeta) v odnosu, kar pa lahko vodi v zamero na obeh straneh; medtem ko se bo prva oseba počutila ves čas pod nadzorom, se bo druga počutila, kot da vse opravlja sama. Ker bosta v resnici zavidali druga drugi, bo razgovor o tem precej nemogoč.

Če ves čas pomagamo človeku, ki noče prevzeti odgovornosti, s tem položaj le še poslabšamo. Kadar vse za vas opravijo drugi, nimate le občutka, da se vam ni treba potruditi, ampak tudi, da tega sami pravzaprav ne zmorete.

Rešitev je v nas samih!

Prav tako je težko, če ves čas tičite v istih vzorcih in se v življenju ne premikate. Ljudje okrog vas, vaši bratje in sestre, prijatelji in znanci, vsi odraščajo in spreminjajo svoj odnos do življenja in življenjski tok, medtem ko ste vi lahko še vedno ali pa vsakič znova ujeti v znanih situacijah, če si ne drznete stopiti koraka naprej. Zato se lahko oddaljite od prijateljev in drugih, ki pa te korake v življenju delajo. Prevzame vas lahko občutek nemoči, kar pa v takem primeru hitro vodi v depresijo.

Pa vendar ključ do rešitve leži v vas samih in komunikaciji z drugimi. Če se želite spremeniti, ponudite komu pomoč, naredite kakšno uslugo in dokažite, da se vam da zaupati. Če se vam vendarle zdi, da je prišel čas, da se vedete kot odrasla oseba, morate razumeti tudi to, da ste sami odgovorni za to, kako vas drugi vidijo.

Narediti korak naprej je včasih težko, vendar je to edini način, da v življenju ne zamrznemo in se ne ujamemo v pasti udobja. Pravijo, da rast običajno malo boli. Ampak je potem vedno bolje. Obljubimo.