ZA BLAŽJE TEŽAVE
Se tudi v odločate za samozdravljenje?
Omejeno naj bo na preprečevanje, lajšanje in odpravljanje tistih simptomov in zdravstvenih težav, ki ne zahtevajo posvetovanja z zdravnikom.
Odpri galerijo
Plus je vsekakor hitro ukrepanje, ki vodi k hitri ozdravitvi in v primeru nalezljivih bolezni zmanjšuje širjenje. FOTO: Xb100/Getty Images
Ljudje se velikokrat odločimo za samozdravljenje. Kaj to pravzaprav pomeni? Da se posameznik sam, torej brez posveta z zdravnikom in brez recepta, odloči za uporabo zdravil ali medicinskih pripomočkov za lajšanje blažjih zdravstvenih težav in da te zdravstvene težave pravilno oceni.
Zdravila in medicinski pripomočki, ki so namenjeni samozdravljenju, pa zadostijo kriteriju varnosti oziroma imajo nizko tveganje za neželene učinke, tudi če jih bolnik ne uporablja popolnoma v skladu z navodili, pravi specialistka farmacije mag. Darja Potočnik Benčič in doda, da mora biti samozdravljenje omejeno na preprečevanje, lajšanje in odpravljanje takih simptomov in zdravstvenih težav, ki ne zahtevajo posvetovanja z zdravnikom in jih uporabnik lahko sam oziroma ob pomoči farmacevta ali drugega zdravstvenega strokovnjaka pravilno oceni.
Med te spadajo npr. nahod, kašelj, blažje oblike alergije, driska, zaprtje, glivična vnetja, blago vnetje sečil, blaga do srednje močna bolečina, vnetje ust in grla, zgaga, dispepsija, odpornost, blaženje menstrualnih težav in težav v menopavzi, zmanjševanje telesne mase, blaženje psihičnih težav, kot sta stres in nespečnost, odvajanje od kajenja in druge bolezenske težave, za katere obstajajo zdravila, ki se izdajajo brez recepta.
To pomeni, pravi Potočnik Benčičeva, da sami lahko zdravimo le blažje zdravstvene težave, ki res ne zahtevajo posveta z zdravnikom. Vendar se je samozdravljenja treba lotiti odgovorno.
»Zdravila moramo uporabljati v skladu z navodili in slediti tudi vsem drugim priporočilom, kot so uživanje dovolj tekočine, izogibanje alergenom, higiena in podobno. Če v nekaj dneh ni izboljšanja oziroma če pride do poslabšanja, je vsekakor treba do zdravnika. Načeloma je samozdravljenje pri sicer zdravi odrasli osebi omejeno na od tri do sedem dni,« pravi specialistka farmacije in dodaja, da se le izjemoma lahko zdravimo dalj časa, takrat, ko poznamo svojo bolezen in se stanje izboljšuje. »Pri otrocih smo še previdnejši. Malčkom do dveh let praviloma ne dajemo zdravil brez posveta z zdravnikom. Tistim do 12 let pa, če simptome ali znake res nedvoumno prepoznamo in so takšni, da je samozdravljenje varno, to so nahod, alergija po piku insekta, blaga driska in podobno.«
Plus samozdravljenja je vsekakor hitro ukrepanje, ki vodi k hitri ozdravitvi in v primeru nalezljivih bolezni zmanjšuje širjenje, tako tudi ne obremenjujemo po nepotrebnem preostalega dela zdravstva. Da lahko hitro ukrepamo, je priporočljivo, da imamo doma nekaj osnovnih zdravil, kot so denimo proti vročini in bolečinam, za blaženje nahoda in kašlja, za lajšanje alergij, za prebavne težave ter nekaj medicinskih pripomočkov, kot so obliži, termometer, povoji in razkužilo, pojasni sogovornica in opozori, da ima samozdravljenje tudi minuse. »Predvsem če se sami zdravimo predolgo, čeprav ni izboljšanja, če sami zdravimo resne simptome in znake, ki zahtevajo obisk zdravnika, če si sami predpišemo zdravila na recept, ki so od predhodnega zdravljenja ostala v domači lekarni. Napačne odločitve seveda vodijo v poslabšanje bolezni, kar je slabo tako za bolnika kot za družbo.«
Samozdravljenje pa nikakor ni primerno, če se kljub ukrepom stanje ne izboljšuje ali se celo poslabša; bolečina je močnejša, uriniranje bolj pekoče, alergija se širi. Prav tako ni primerno, če sami prepoznamo simptome kot zelo resne, pravi. »Huda bolečina, težave pri požiranju, težave z dihanjem, kašelj z dušenjem ali kašelj, ki ne poneha, bruhanje s krči in vročino, če opazimo kri v blatu, močan glavobol, če se znakom pridružijo še tesnoba, razdražljivost, nemir ali celo motnje zavesti in podobno, takrat je treba k zdravniku,« pravi sogovornica.
Posvet z zdravnikom je nujen tudi, če eno ali več zdravil ni prineslo izboljšanja in če se pojavijo znaki, ki bi jih lahko opredelili kot neželene učinke zdravila.
Dejstvo je, da je pri samozdravljenju, čeprav ga definiramo kot »uporabo zdravil brez recepta, ki jo izvajajo bolniki na lastno pobudo in lastno odgovornost«, vedno koristen posvet s farmacevtom v lekarni. »Vedno, ko ste v dvomih, obiščite svojega farmacevta. Lekarne so dostopne in na področju samozdravljenja, vključno s kontraindikacijami, imajo farmacevtski strokovni delavci največ znanja in izkušenj, in v svoji lekarni boste dobili ustrezen nasvet,« sklene mag. Darja Potočnik Benčič.
Zdravila in medicinski pripomočki, ki so namenjeni samozdravljenju, pa zadostijo kriteriju varnosti oziroma imajo nizko tveganje za neželene učinke, tudi če jih bolnik ne uporablja popolnoma v skladu z navodili, pravi specialistka farmacije mag. Darja Potočnik Benčič in doda, da mora biti samozdravljenje omejeno na preprečevanje, lajšanje in odpravljanje takih simptomov in zdravstvenih težav, ki ne zahtevajo posvetovanja z zdravnikom in jih uporabnik lahko sam oziroma ob pomoči farmacevta ali drugega zdravstvenega strokovnjaka pravilno oceni.
Vedno, ko ste v dvomih, obiščite svojega farmacevta. FOTO: Voranc Vogel
Med te spadajo npr. nahod, kašelj, blažje oblike alergije, driska, zaprtje, glivična vnetja, blago vnetje sečil, blaga do srednje močna bolečina, vnetje ust in grla, zgaga, dispepsija, odpornost, blaženje menstrualnih težav in težav v menopavzi, zmanjševanje telesne mase, blaženje psihičnih težav, kot sta stres in nespečnost, odvajanje od kajenja in druge bolezenske težave, za katere obstajajo zdravila, ki se izdajajo brez recepta.
Od tri do sedem dni
To pomeni, pravi Potočnik Benčičeva, da sami lahko zdravimo le blažje zdravstvene težave, ki res ne zahtevajo posveta z zdravnikom. Vendar se je samozdravljenja treba lotiti odgovorno.
Ni za vseKer so tudi zdravila brez recepta zdravila in imajo omejitve uporabe, je pri samozdravljenju potrebna previdnost. Še posebno morajo biti previdni nosečnice in doječe mame, kronični bolniki, starostniki, zlasti tisti, ki prejemajo več zdravil, previdni smo tudi pri dojenčkih in majhnih otrocih.
»Zdravila moramo uporabljati v skladu z navodili in slediti tudi vsem drugim priporočilom, kot so uživanje dovolj tekočine, izogibanje alergenom, higiena in podobno. Če v nekaj dneh ni izboljšanja oziroma če pride do poslabšanja, je vsekakor treba do zdravnika. Načeloma je samozdravljenje pri sicer zdravi odrasli osebi omejeno na od tri do sedem dni,« pravi specialistka farmacije in dodaja, da se le izjemoma lahko zdravimo dalj časa, takrat, ko poznamo svojo bolezen in se stanje izboljšuje. »Pri otrocih smo še previdnejši. Malčkom do dveh let praviloma ne dajemo zdravil brez posveta z zdravnikom. Tistim do 12 let pa, če simptome ali znake res nedvoumno prepoznamo in so takšni, da je samozdravljenje varno, to so nahod, alergija po piku insekta, blaga driska in podobno.«
Plus in minus
Plus samozdravljenja je vsekakor hitro ukrepanje, ki vodi k hitri ozdravitvi in v primeru nalezljivih bolezni zmanjšuje širjenje, tako tudi ne obremenjujemo po nepotrebnem preostalega dela zdravstva. Da lahko hitro ukrepamo, je priporočljivo, da imamo doma nekaj osnovnih zdravil, kot so denimo proti vročini in bolečinam, za blaženje nahoda in kašlja, za lajšanje alergij, za prebavne težave ter nekaj medicinskih pripomočkov, kot so obliži, termometer, povoji in razkužilo, pojasni sogovornica in opozori, da ima samozdravljenje tudi minuse. »Predvsem če se sami zdravimo predolgo, čeprav ni izboljšanja, če sami zdravimo resne simptome in znake, ki zahtevajo obisk zdravnika, če si sami predpišemo zdravila na recept, ki so od predhodnega zdravljenja ostala v domači lekarni. Napačne odločitve seveda vodijo v poslabšanje bolezni, kar je slabo tako za bolnika kot za družbo.«
Samozdravljenje pa nikakor ni primerno, če se kljub ukrepom stanje ne izboljšuje ali se celo poslabša; bolečina je močnejša, uriniranje bolj pekoče, alergija se širi. Prav tako ni primerno, če sami prepoznamo simptome kot zelo resne, pravi. »Huda bolečina, težave pri požiranju, težave z dihanjem, kašelj z dušenjem ali kašelj, ki ne poneha, bruhanje s krči in vročino, če opazimo kri v blatu, močan glavobol, če se znakom pridružijo še tesnoba, razdražljivost, nemir ali celo motnje zavesti in podobno, takrat je treba k zdravniku,« pravi sogovornica.
Samozdravljenje ni primerno, če se stanje kljub ukrepom ne izboljšuje ali se celo poslabša.
Posvet z zdravnikom je nujen tudi, če eno ali več zdravil ni prineslo izboljšanja in če se pojavijo znaki, ki bi jih lahko opredelili kot neželene učinke zdravila.
Dejstvo je, da je pri samozdravljenju, čeprav ga definiramo kot »uporabo zdravil brez recepta, ki jo izvajajo bolniki na lastno pobudo in lastno odgovornost«, vedno koristen posvet s farmacevtom v lekarni. »Vedno, ko ste v dvomih, obiščite svojega farmacevta. Lekarne so dostopne in na področju samozdravljenja, vključno s kontraindikacijami, imajo farmacevtski strokovni delavci največ znanja in izkušenj, in v svoji lekarni boste dobili ustrezen nasvet,« sklene mag. Darja Potočnik Benčič.
