OKUSI
Sezonski posladek je lahko čudovito darilo
Kandirano sadje je prava energetska bomba, saj je prepojeno s sladkorjem; lahko ga kupimo, če smo potrpežljive sorte, pa se priprave lotimo sami.
Odpri galerijo
Kandirano sadje je bolj zimska, precej sladkobna, da ne rečemo cukrasta, sladica, ki si je seveda ne privoščimo v velikih količinah. Pripravljeno je iz sadnih koščkov in sladkorja, kar pomeni, da na lestvici zdrave hrane ne kotira prav visoko, a resnici na ljubo niti ni mišljeno, da bi ga grizljali kot svežega.
Postopek so razvili že davno, z namenom konzerviranja. Za sladkor vemo, da je odličen konzervans, in to dejstvo so s pridom uporabljali naši predniki, ko dosti drugih načinov za ohranjanje pač niso poznali. Sadje so seveda tudi sušili, a iz konzerviranja s sladkorjem se je razvila vrhunska kulinarična specialiteta, ki se je sicer bolj kot pri nas prijela in ohranila v arabskih deželah. V sladkornem sirupu so sadje shranjevali tudi stari Kitajci in Rimljani, pa tudi druge civilizacije, kot konzervans pa se lahko uporabi tudi med. Danes največ kandiranega sadja proizvedejo v Turčiji, veliki porabniki so tudi Grki in Italijani, ki si brez njega ne znajo predstavljati prazničnega kolača panettone.
Receptov za kandiranje je ničkoliko, osnova pa je, da sadje najprej blanširamo in potem potopimo v kozico s sladkornim sirupom, da v njem plava, ter počasi vremo do dvajset minut. Koščke sadja poberemo iz sirupa, ohladimo in potem postopek večkrat ponovimo, odvisno od vrste sadja in velikosti koščkov. Postopek tako lahko traja več ur, dni ali celo več mesecev.
Kandirano sadje uživamo samo ali ga uporabljamo kot aromatični dodatek različnim kolačem, kot je že omenjeni panettone, najdemo ga tudi v čokoladah in drugih slaščičarskih izdelkih. Shranjeno v lepih steklenih kozarčkih je lahko super darilo.
Kandiranje je bilo eden prvih postopkov konzerviranja sadja.
Postopek so razvili že davno, z namenom konzerviranja. Za sladkor vemo, da je odličen konzervans, in to dejstvo so s pridom uporabljali naši predniki, ko dosti drugih načinov za ohranjanje pač niso poznali. Sadje so seveda tudi sušili, a iz konzerviranja s sladkorjem se je razvila vrhunska kulinarična specialiteta, ki se je sicer bolj kot pri nas prijela in ohranila v arabskih deželah. V sladkornem sirupu so sadje shranjevali tudi stari Kitajci in Rimljani, pa tudi druge civilizacije, kot konzervans pa se lahko uporabi tudi med. Danes največ kandiranega sadja proizvedejo v Turčiji, veliki porabniki so tudi Grki in Italijani, ki si brez njega ne znajo predstavljati prazničnega kolača panettone.
Po poenostavljenem postopku lahko sadje kandiramo tudi sami, vedeti pa je treba, da gre za postopek, ki ni toliko zapleten kot dolgotrajen. Na poljubne koščke narezano ali celo sadje potapljamo in prekuhavamo v sladkornem sirupu, ki ga lahko pripravimo kar iz sladkorja in vode, pri čemer postopek ponovimo večkrat. Kandiramo lahko tako rekoč vsako sadje, na primer slive, datlje, breskve, marelice, fige, kivi, češnje, klementine in hruške, pa tudi jagodičje, ananas in celo zelenjavo. Odlični so kandirani ingver in lupinice agrumov. Sadje narežemo na poljubne kose ali kandiramo celega. Manjši so koščki, prej bo postopek končan.
Receptov za kandiranje je ničkoliko, osnova pa je, da sadje najprej blanširamo in potem potopimo v kozico s sladkornim sirupom, da v njem plava, ter počasi vremo do dvajset minut. Koščke sadja poberemo iz sirupa, ohladimo in potem postopek večkrat ponovimo, odvisno od vrste sadja in velikosti koščkov. Postopek tako lahko traja več ur, dni ali celo več mesecev.
Kandirano sadje uživamo samo ali ga uporabljamo kot aromatični dodatek različnim kolačem, kot je že omenjeni panettone, najdemo ga tudi v čokoladah in drugih slaščičarskih izdelkih. Shranjeno v lepih steklenih kozarčkih je lahko super darilo.