SIR
Sir potrebuje zrak
Sira ne kupujmo na zalogo in ne zavijajmo ga v prozorno folijo za živila; tiste s plesnijo in močno aromatične hranimo ločeno od drugih živil.
Odpri galerijo
Sir je v običajnem gospodinjstvu eno od živil, ki nikoli ne zmanjka v hladilniku, kjer ga po navadi hranimo od nekaj dni do enega tedna ali celo več.
Če uživamo industrijsko proizvedene trde in poltrde vrste sira, s hrambo ne bo prehudih težav, en teden bodo zdržali. Če smo ljubitelji raznovrstnega sira, pa se je dobro podučiti, kako ga je treba hraniti, da bo ohranil aromo, okus in teksturo.
Prvo pravilo, ki si ga velja zapomniti, je, da sir potrebuje zrak, saj s tem, da diha, kot pravimo, nenehno razvija svoj okus. Zato je logično, da neprepustna plastična ali aluminijasta folija nista primerni za hrambo. Če že, folijo vsak dan malce odvijemo, da sir dobi zrak. Lahko kupimo tudi posebno propustno vrečko. Sir je najbolje hraniti v originalni embalaži ali v dvoslojnem papirju, v katerega nam ga zavije prodajalec.
Lahko ga hranimo tudi v zaprtih posodah, ki pa ne smejo biti nepredušno zaprte, pa tudi ne povsem odprte, saj bi se sir posušil; tudi posode s sirom vsak dan odpremo, da spustimo notri zrak. Pomembno je tudi, kam v hladilniku sir postavimo. Tiste s plesnijo hranimo ločeno od drugih, da jih ne okužijo, prav tako ločeno hranimo močno aromatične. Ločimo jih tako, da jih zapremo v posodo.
Pomembna je tudi temperatura: bolj je sir svež in mlad, nižjo temperaturo potrebuje. Tako bi bilo za sveže in nezorjene sire najbolje, da jih hranimo na temperaturi do dve stopinji, siri s plemenito plesnijo pa imajo raje nekoliko bolj toplo, med 4 in 7 stopinj.
Seveda je v navadnem hladilniku nemogoče doseči takšne temperaturne razlike, nekaj pa bi le šlo, najnižja temperatura je poleg zamrzovalnika, torej tja postavimo občutljiva živila.
Kljub vsem napotkom pa se zgodi, da se sir v hladilniku pokvari. Kako prepoznati, da je neužiten? Trdi in poltrdi sir se redko pokvarita, morebiti začne plesneti po robovih, prej se posuši, a oboje lahko odrežemo in zavržemo, zdrav ostanek pa zaužijemo.
Mehke vrste sira so bolj občutljive, s staranjem sredica postaja mehkejša, meja med užitnim in pokvarjenim pa je zelo tanka, celo individualno obarvana. Vsekakor ne bomo pojedli takega, ki smrdi in ima neprijeten okus.
Če uživamo industrijsko proizvedene trde in poltrde vrste sira, s hrambo ne bo prehudih težav, en teden bodo zdržali. Če smo ljubitelji raznovrstnega sira, pa se je dobro podučiti, kako ga je treba hraniti, da bo ohranil aromo, okus in teksturo.
Prvo pravilo, ki si ga velja zapomniti, je, da sir potrebuje zrak, saj s tem, da diha, kot pravimo, nenehno razvija svoj okus. Zato je logično, da neprepustna plastična ali aluminijasta folija nista primerni za hrambo. Če že, folijo vsak dan malce odvijemo, da sir dobi zrak. Lahko kupimo tudi posebno propustno vrečko. Sir je najbolje hraniti v originalni embalaži ali v dvoslojnem papirju, v katerega nam ga zavije prodajalec.
Lahko ga hranimo tudi v zaprtih posodah, ki pa ne smejo biti nepredušno zaprte, pa tudi ne povsem odprte, saj bi se sir posušil; tudi posode s sirom vsak dan odpremo, da spustimo notri zrak. Pomembno je tudi, kam v hladilniku sir postavimo. Tiste s plesnijo hranimo ločeno od drugih, da jih ne okužijo, prav tako ločeno hranimo močno aromatične. Ločimo jih tako, da jih zapremo v posodo.
Pomembna je tudi temperatura: bolj je sir svež in mlad, nižjo temperaturo potrebuje. Tako bi bilo za sveže in nezorjene sire najbolje, da jih hranimo na temperaturi do dve stopinji, siri s plemenito plesnijo pa imajo raje nekoliko bolj toplo, med 4 in 7 stopinj.
Bolj je sir svež in mlad, nižjo temperaturo potrebuje.
Seveda je v navadnem hladilniku nemogoče doseči takšne temperaturne razlike, nekaj pa bi le šlo, najnižja temperatura je poleg zamrzovalnika, torej tja postavimo občutljiva živila.
Kljub vsem napotkom pa se zgodi, da se sir v hladilniku pokvari. Kako prepoznati, da je neužiten? Trdi in poltrdi sir se redko pokvarita, morebiti začne plesneti po robovih, prej se posuši, a oboje lahko odrežemo in zavržemo, zdrav ostanek pa zaužijemo.
Mehke vrste sira so bolj občutljive, s staranjem sredica postaja mehkejša, meja med užitnim in pokvarjenim pa je zelo tanka, celo individualno obarvana. Vsekakor ne bomo pojedli takega, ki smrdi in ima neprijeten okus.