Skorajda vsi se vsaj enkrat v življenju okužimo z glivicami
Ali se bomo okužili z glivicami in kako močna bo okužba, je v veliki meri odvisno od našega imunskega sistema. Nekaterim tveganjem se niti ne moremo izogniti, saj smo v stiku z glivicami tako rekoč povsod. Nekatere naravno bivajo na oziroma v človeškem telesu in povzročajo težave šele, če so za to izpolnjeni določeni pogoji. Poleti pa bodimo še posebno pozorni na tiste, ki jih lahko dobimo na kopališčih ali v skupnih kopalnicah, na primer v kampih.
V bazenih in na bazenskih ploščadih, na rekreativnih površinah in povsod, kjer ljudje hodijo bosi, nas pogosto ogrožajo glivice rodu Trichophyton spp, ki povzročajo t. i. atletsko stopalo oziroma tinea pedis. Glivice se širijo z neposrednim ali posrednim prenosom, prek površin. Ker ta vrsta dolgo ostane živa na površinah v bazenskih kopališčih, lahko med izpostavljenostjo in okužbo prav tako mine precej časa. A kot pišejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), je za okužbo verjetno potrebna majhna poškodba kože. Najpogostejša oblika okužbe je tista med prsti.
Luščenje kože med prsti je znak za alarm.
»Navadno se začne v tretjem do petem medprstnem prostoru z luščenjem kože in pogosto brez spremljajočih težav. Včasih se pridružijo mehurčki, razjede in srbenje,« navajajo na NIJZ. Tinea pedis ni nevarna bolezen, ker pa oslabi povrhnjico kože, olajša vstop drugim mikroorganizmom, predvsem bakterijam, ki lahko povzročijo različna vnetja.
Med površinskimi okužbami z glivicami so pogoste okužbe nohtov. Okužba se lahko razvije iz različnih organizmov, kot so plesni, kvasovke in glive. Ti organizmi zaidejo v razpoke nohtov ali kože okoli nohta in začne se razvijati glivična okužba. Najpogostejša glivična okužba nohtov je stalna ali lateralna subungualna onihomikoza, ki jo povzroča gliva dermatofit.
Okužene nohte prepoznamo po spremembi barve (ta se iz rožnate spremeni v rumeno, rjavo ali belo) in debeline, pogosto se pojavijo tudi razpoke. Večje tveganje za okužbo tako kot pri atletskem stopalu predstavljajo kraji z veliko vlage, kjer hodimo bosi. Zdravljenje glivic na stopalih ali nohtih začnimo čim prej, dokler smo okuženi, pa ne hodimo bosi na kopališčih in podobnih javnih krajih.
Ne hodimo bosi
Tveganju za glivične okužbe stopal se lahko izognemo tako, da po javnih površinah ne hodimo bosi. Noge redno umivajmo, vedno pa poskrbimo, da jih nato popolnoma osušimo, še posebno med prsti. Nosimo vpojne mehke bombažne nogavice in čevlje iz naravnih materialov, v katerih se noga manj poti. Obutev naj bo zračna in ne preozka. V lekarnah so na voljo zdravila za zdravljenje glivic brez recepta, zavedati pa se morate, da so glivice trdovratne in se jih ne boste mogli znebiti čez noč.
Okužene nohte prepoznamo po spremembi barve (ta se iz rožnate spremeni v rumeno, rjavo ali belo) in debeline.
Na splošno jih delimo na površinske, ki prizadenejo nohte, kožo in sluznice, podkožne, ki pridejo v telo skozi prasko, in globoke, ki se pojavljajo v organih, kot so pljuča, tudi kri, sečila in možgani. Najpogosteje se nalezemo površinskih, ki večinoma ne povzročajo hujših zdravstvenih težav, razen pri ljudeh, ki imajo slabšo cirkulacijo, trpijo za sladkorno boleznijo ali imajo oslabljen imunski sistem. Simptomi glivičnih okužb so odvisni od vrste okužbe in dela telesa, ki je okužen. Tako se lahko kaže kot srbečica, bolečina, rdečina ali izpuščaji, glivična okužba ključ pa kot kašelj in izkašljevanje krvi.
