Sladki plodovi v dekorativnem ovoju

Fizalis ali volčje jabolko je zanimiva rastlina, ki izvira iz Južne Amerike, gojijo jo predvsem v Peruju, Kolumbiji in Ekvadorju, in sicer kot užitno rastlino, pri nas pa predvsem kot okrasno. Res je plod navadnega volčjega jabolka nekoliko manj okusen od perujskega, vendar ga prav tako lahko uporabimo. Plodovi fizalisa vseh vrst so izjemno bogati z vitamini, predvsem jih odlikuje visoka vsebnost vitamina C, precej imajo tudi vitamina A, bogati so s fosforjem, zato so si pridobili pomembno mesto v kitajski tradicionalni medicini.

Medtem ko so za večjo češnjo veliki oranžni plodovi navadnega volčjega jabolka skriti v živooranžnem in dekorativnem ovoju, so lampijončki perujskega volčjega jabolka rjave barve. Prav tega lahko tudi kupimo v bolje založenih trgovinah z zelenjavo ali na tržnicah, kjer plodove običajno prodajajo kar v ovoju, zapakirane v majhno kartonasto embalažo. Zaradi oblike ovoja se je rastline pri nas prijelo ime lampijončki.

Okus sladkastega perujskega volčjega jabolka nekoliko spominja na mešanico melone, ananasa in breskve. Plodovi so najboljši, če jih zaužijemo kar sveže, lahko pa jih predelamo na več načinov, predvsem jih kuhamo v kompot ali marmelado, okusni so tudi posušeni, podobno kot rozine.

Volčje jabolko spada v družino razhudnikov, plodovi pa v resnici spominjajo na češnjeve paradižnike. Če jih kupimo v trgovini, so ravno prav zreli za uživanje. Če jih gojimo na domačem vrtu, pa je treba vedeti, kdaj nastopi zrelost plodov. Predvsem mora biti ovoj povsem suh in ko ga odpremo, mora biti plod zlato rumene oziroma oranžne barve. Sicer pa velja previdnost, zelenih ne smemo zaužiti, saj vsebujejo alkaloide, ki so za naše telo strupeni. Težko bi jih sicer pojedli toliko, da bi se nevarno zastrupili, vendar so lahko že manjše prebavne težave dovolj neprijetne. Prav tako bodimo previdni pri uživanju plodov, ki sami padejo iz ovoja, saj niso nujno dozoreli.