OKUSNO
Sladki vodeni sadež za poletno osvežitev
Lubenica je užitna cela, poleg mesa, ki ga imamo najraje, tudi seme in lupina: v tej je največ koristnih snovi.
Odpri galerijo
Vsebuje več kot 90 odstotkov vode, zato se z njo tudi odžejamo. FOTO: Pavelivanov Getty Images/istockphoto
Trgovske police in stojnice na tržnicah so v tem času polne lubenic, ki so izvrstno živilo za poletno osvežitev. Zlasti če jo pred uživanjem dobro ohladimo.
Izvira iz Južne Afrike, kjer jo je še danes mogoče najti kot divje rastočo rastlino. Na puščavskih območjih so si z njo gasili žejo, saj vsebuje več kot 90 odstotkov vode. Nomadska plemena so lubenice prinesla v dolino Nila, kjer so jih začeli načrtno gojiti že pred 5000 leti, kot je mogoče razbrati iz egipčanskih zapisov v hieroglifih. Iz Egipta je ta okusni in hranljivi sadež našel pot v Evropo in drugam po svetu. Gojiti so jih začeli v Španiji, Indiji in na Kitajskem, v 16. stoletju tudi v Ameriki, danes je razširjena skoraj po vsem svetu.
Pri lubenici običajno uživamo le sočno, sladko meso, kar je škoda, saj je užitna tudi lupina, tako kot pri sorodnih bučkah. Pravzaprav je največ koristnih snovi prav na robu lupine, tako da jo je res škoda zavreči. Pripravimo jo lahko na različne načine. Lupina je pogosto na jedilniku v azijski kuhinji, kar ni čudno, če vemo, da je Kitajska največja pridelovalka lubenic. Tam jo pripravljajo skupaj z na koščke narezano zelenjavo, ki jo na hitro prepražijo v voku, pa tudi v juhah in omakah. Okusni so tudi kandirani olupki, lahko jih skuhamo v kompot, vložimo kot zelenjavo. Skupaj z rdečim mesom sadeža pripravimo smuti ali bistri sok, ki je predstavljen v današnjem receptu. Pred uporabo je treba olupke res dobro oprati.
Užitna so tudi semena, ki jih popražimo in ponudimo kot prigrizek. Pojemo jih lahko z rdečim mesom, kogar motijo, si lahko kupi tako brez semen, ki so jo že leta 1939 vzgojili Japonci.
Pri nakupu lubenice smo pogosto v dvomu, ali je dovolj zrela. Če kupujemo prerezano, naj bo meso prave rožnate barve, semena črna. Če kupujemo celo, potrkajmo po sadežu, ki mora votlo zadoneti. Poglejmo tudi barvo lupine, zrela je cela zelena, le na mestu, kjer je ležala na njivi, je rumenkaste barve. Pecelj mora biti že rahlo uvel.
Nerazrezano lahko hranimo na sobni temperaturi, ko jo hočemo ohladiti, jo spravimo v hladilnik. Prav tako hranimo na hladnem razrezan sadež, ki ga ovijemo v prozorno folijo.
Izvira iz Južne Afrike, kjer jo je še danes mogoče najti kot divje rastočo rastlino. Na puščavskih območjih so si z njo gasili žejo, saj vsebuje več kot 90 odstotkov vode. Nomadska plemena so lubenice prinesla v dolino Nila, kjer so jih začeli načrtno gojiti že pred 5000 leti, kot je mogoče razbrati iz egipčanskih zapisov v hieroglifih. Iz Egipta je ta okusni in hranljivi sadež našel pot v Evropo in drugam po svetu. Gojiti so jih začeli v Španiji, Indiji in na Kitajskem, v 16. stoletju tudi v Ameriki, danes je razširjena skoraj po vsem svetu.
Pred nakupom lubenice preverimo njeno zrelost. FOTO: Yudram_ta Getty Images/istockphoto
Prvo lubenico brez semen so že pred drugo svetovno vojno vzgojili Japonci.
Pri lubenici običajno uživamo le sočno, sladko meso, kar je škoda, saj je užitna tudi lupina, tako kot pri sorodnih bučkah. Pravzaprav je največ koristnih snovi prav na robu lupine, tako da jo je res škoda zavreči. Pripravimo jo lahko na različne načine. Lupina je pogosto na jedilniku v azijski kuhinji, kar ni čudno, če vemo, da je Kitajska največja pridelovalka lubenic. Tam jo pripravljajo skupaj z na koščke narezano zelenjavo, ki jo na hitro prepražijo v voku, pa tudi v juhah in omakah. Okusni so tudi kandirani olupki, lahko jih skuhamo v kompot, vložimo kot zelenjavo. Skupaj z rdečim mesom sadeža pripravimo smuti ali bistri sok, ki je predstavljen v današnjem receptu. Pred uporabo je treba olupke res dobro oprati.
Užitna so tudi semena, ki jih popražimo in ponudimo kot prigrizek. Pojemo jih lahko z rdečim mesom, kogar motijo, si lahko kupi tako brez semen, ki so jo že leta 1939 vzgojili Japonci.
Užitna je tudi lupina lubenice. FOTO: Olesya22 Getty Images/istockphoto
Pri nakupu lubenice smo pogosto v dvomu, ali je dovolj zrela. Če kupujemo prerezano, naj bo meso prave rožnate barve, semena črna. Če kupujemo celo, potrkajmo po sadežu, ki mora votlo zadoneti. Poglejmo tudi barvo lupine, zrela je cela zelena, le na mestu, kjer je ležala na njivi, je rumenkaste barve. Pecelj mora biti že rahlo uvel.
Nerazrezano lahko hranimo na sobni temperaturi, ko jo hočemo ohladiti, jo spravimo v hladilnik. Prav tako hranimo na hladnem razrezan sadež, ki ga ovijemo v prozorno folijo.
