Slastne slive: zrele so prijetnega okusa

Poleti lahko skorajda objestno izbiramo med številnimi vrstami sadja, ki v tem času zorijo po domačih vrtovih in sadovnjakih. Med domačim sadjem, ki je v zadnjih letih oziroma desetletjih nekoliko izgubilo veljavo, omenimo slive, saj si vsekakor zaslužijo pozornost. So izjemno okusne, pa še zdrave, zato si jih le privoščimo, dokler so na voljo sveže. Ker so v domačem sadovnjaku že precej redke, jih poiščimo na tržnici ali v trgovini. Pozimi se bomo sladkali s suhimi, ki so prav tako okusne. Medtem ko imajo sveže malo kalorij in so primerne tudi za dietni jedilnik pri hujšanju, so suhe prava energijska bomba, zato si jih privoščimo v zmernih količinah. Teknila bo tudi slivova marmelada, dokler so na voljo sveže, pa obvezno pripravimo slivove cmoke iz krompirjevega testa.

Slive so gojili že v antiki, danes poznamo veliko sort, ki se razlikujejo po obliki, barvi in okusu. Večina sort je temno vijolične, skoraj modre barve, ovalne, na koncih nekoliko zašiljene oblike. Lahko so tudi okrogle in rumene. Seveda moramo omeniti tudi češpljo, ki bo dozorela šele septembra. Je avtohtona slovenska sorta izrazitega okusa, za katero je značilno, da se zlato rumeno meso zlahka loči od koščice.

Sveže slive so sočne in prijetnega okusa, vendar le, če so povsem zrele. Sicer so trpke, kisle in praktično neužitne. Ker plodovi, ko jih poberemo, ne bodo več zoreli, je pomembno, da obiramo le povsem zrele, nekaj dni pa jih lahko hranimo na hladnem. Preden jih zaužijemo, jih temeljito izperemo z vodo, da odstranimo zaščitni sloj.

Slive so okusne tudi v družbi drugega sadja, razkoščičene razpolovimo ali narežemo na koščke in dodamo pisanim sadnim solatam, v katere lahko zlijemo šilce žgane pijače. Zrele so dovolj sladke, da jim sladkorja ni treba dodajati. Z le majhno količino sladkorja pa lahko skuhamo tudi marmelado oziroma džem. Sodobni recepti za slivovo marmelado se precej razlikujejo od onih, po katerih so jo kuhale naše babice, ne le po dodanem sladkorju, pač pa tudi po času priprave. Nekoč je veljalo, da se mora kuhati več ur, pri tem je postala povsem kašasta in lepljiva, danes pa jo mnogi kuhajo dosti manj časa, tako se ohrani čim več koristnih snovi.