POHVALA
Slovenci skopi s pohvalami
Iskrena in pristna pohvala, brez skritih namenov, je pomembna tako za otroke kot odrasle; pohval ni nikoli preveč, a kako naj starši najdejo ravno pravšnjo mero?
Odpri galerijo
Pohvala je potrditev, priznanje, zahvala, z njo izrazimo tudi spoštovanje in ljubezen do pomembnih oseb.
Starši velikokrat pohvalimo lepo vedenje, ker ga želimo okrepiti, vendar to ni potrebno. Smisel pohval je namreč v prepoznavanju in vrednotenju otroka takšnega, kot je, ne pa takšnega, kot si ga želimo, pravi psihoterapevtka Katja Knez Steinbuch iz Ljubljane.
Pohvala naj izrazi čustva in vsebino. Namesto da recimo rečemo: "To si pa lepo narisal, bravo!", raje izrazimo svoje občutke: "Ta tvoja risba mi je všeč, posebno to, da si uporabil samo eno barvo."
Kako na otroka vpliva premalo oziroma preveč pohval, kako naj starši najdejo pravo mero?
"Problem prevelike količine nepristnih pohval je, da lahko delujejo kot nagrada, in to ni vedno dobro. Namesto da bi krepili otrokov notranji občutek, s pohvalo vedenja krepimo zunanjo motivacijo, še posebno če opazimo in pohvalimo le pozitivno vedenje. Otroci tako lahko zatrejo del sebe, kar vpliva na razvoj pojava pridnih fantkov in punčk, ki se v sebi ne počutijo v redu. To je tudi največja kritika pohvalam. A če v sebi res čutimo ponos, ga je dobro ubesediti. Otrok bo namreč vedno iskal in čakal na besede ponosa, sploh očetove. Po zdravi, pristni pohvali hrepenimo vsi. In takšnih pohval ni nikoli preveč."
Slovenci smo s pohvalami res skopi, kot da bi nas bilo sram poudariti to, kar je dobro, ugotavlja sogovornica, ki se v svojem Inštitutu Vita Bona ukvarja zlasti z zakonsko družinsko terapijo.
"A sram je dobro preseči. Partnerjem vedno predlagam, naj ubesedijo vse občutke, na primer, zakaj sta jezna drug na drugega, na kaj sta lahko ponosna. Ko pridejo na stopnjo, ko so lahko povezani v vseh občutkih, izgine tudi sram in pohvale postanejo bolj spontane."
Kaj pa v službi?
"Tu opažam isto težavo kot pri starševstvu. Nadrejeni se prepogosto bojijo pohvaliti, ker menijo, da bodo zaposleni potem delali slabše, da se ne bodo več trudili. V resnici pa ni nič boljšega kot šef, ki zmore prepoznati, opaziti talente in trud delavcev in to naglas, pristno izreči. V takšnem vzdušju se zaposleni sploh lahko čutijo opaženi. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi vsak dan prišli v službo in bi od šefa dobili priznanje za to, kar delate? Verjamem, da je občutek izkoriščanosti v službah večji, ker je veliko kritike in poniževanja, pohval pa ne. Ko bi vsaj dodali pohvale, pa bi videli, kaj vse zaposleni zmorejo, ko se čutijo ovrednotene! Pri nas smo še daleč od tega koncepta, ni pa povsod tako. Američani, recimo, so v tem pogledu povsem drugačni. Pohvala je pri nas pravzaprav intimno dejanje, tako kot denimo uspeh."
Katja Knez Steinbuch: »Zdi se, da je za večino lažje in varneje svoje občutke pokazati otrokom kot odraslim.« FOTO: arhiv inštituta
Pohvala naj izrazi čustva in vsebino. Namesto da recimo rečemo: "To si pa lepo narisal, bravo!", raje izrazimo svoje občutke: "Ta tvoja risba mi je všeč, posebno to, da si uporabil samo eno barvo."
Kako na otroka vpliva premalo oziroma preveč pohval, kako naj starši najdejo pravo mero?
"Problem prevelike količine nepristnih pohval je, da lahko delujejo kot nagrada, in to ni vedno dobro. Namesto da bi krepili otrokov notranji občutek, s pohvalo vedenja krepimo zunanjo motivacijo, še posebno če opazimo in pohvalimo le pozitivno vedenje. Otroci tako lahko zatrejo del sebe, kar vpliva na razvoj pojava pridnih fantkov in punčk, ki se v sebi ne počutijo v redu. To je tudi največja kritika pohvalam. A če v sebi res čutimo ponos, ga je dobro ubesediti. Otrok bo namreč vedno iskal in čakal na besede ponosa, sploh očetove. Po zdravi, pristni pohvali hrepenimo vsi. In takšnih pohval ni nikoli preveč."
Poudarimo dobro
Slovenci smo s pohvalami res skopi, kot da bi nas bilo sram poudariti to, kar je dobro, ugotavlja sogovornica, ki se v svojem Inštitutu Vita Bona ukvarja zlasti z zakonsko družinsko terapijo.
"Ni boljšega kot šef, ki zmore prepoznati, opaziti talente ter trud delavcev in to naglas, pristno izreči.
"A sram je dobro preseči. Partnerjem vedno predlagam, naj ubesedijo vse občutke, na primer, zakaj sta jezna drug na drugega, na kaj sta lahko ponosna. Ko pridejo na stopnjo, ko so lahko povezani v vseh občutkih, izgine tudi sram in pohvale postanejo bolj spontane."
Kaj pa v službi?
"Tu opažam isto težavo kot pri starševstvu. Nadrejeni se prepogosto bojijo pohvaliti, ker menijo, da bodo zaposleni potem delali slabše, da se ne bodo več trudili. V resnici pa ni nič boljšega kot šef, ki zmore prepoznati, opaziti talente in trud delavcev in to naglas, pristno izreči. V takšnem vzdušju se zaposleni sploh lahko čutijo opaženi. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi vsak dan prišli v službo in bi od šefa dobili priznanje za to, kar delate? Verjamem, da je občutek izkoriščanosti v službah večji, ker je veliko kritike in poniževanja, pohval pa ne. Ko bi vsaj dodali pohvale, pa bi videli, kaj vse zaposleni zmorejo, ko se čutijo ovrednotene! Pri nas smo še daleč od tega koncepta, ni pa povsod tako. Američani, recimo, so v tem pogledu povsem drugačni. Pohvala je pri nas pravzaprav intimno dejanje, tako kot denimo uspeh."
Pohvaljeni
zmore pohvalo Katja Knez Steinbuch verjame, da tisti, ki je bil večkrat sam pohvaljen, zmore izraziti pohvalo tudi sodelavcem. »Tudi na delovnem mestu se izkaže, v kakšnem okolju smo odraščali. Če želiš imeti sproščeno delovno vzdušje in biti dober voditelj, ne moreš ne biti ponosen na svojo ekipo. Ali če izhajamo z vidika staršev: oče je lahko srečen le, če ga sin spoštuje, zato bo naredil vse, da ga bo sin občudoval in spoštoval.« Zdi se, ugotavlja sobesednica, kot bi Slovenci to zavedanje nekje v sebi imeli, a si ne upamo spregovoriti naglas. »Preprosto nismo navajeni ubesediti pohvale in tudi drugih občutkov, že misel na to nam je neprijetna. A vse je stvar odločitve in novih navad.«
