Soparjenje ohrani okus

Kuhanje na pari oziroma soparjenje ni nekaj, kar bi si izmislili sodobni kuharji, je pa res, da imamo danes pripomočke oziroma lonce, ki zadevo precej poenostavijo. Na voljo imamo različne posode, nekateri lonci imajo mrežice, ki jih postavimo nad dno posode, pod njo nalijemo za nekaj prstov vode in jo segrevamo. Kupimo lahko poseben vložek in ga namestimo v običajni lonec, lahko pa kupimo poseben lonec oziroma soparnik, ki niti ni pretirano drag, dobimo ga že za manj kot petdeset evrov, kar je toliko kot malo boljši navadni lonec.

Soparjenje so poznale številne stare kuhinje, iz katerih tradicije črpamo še danes, pogost način priprave je to na primer v Aziji. Pri nas na sopari kuhajo predvsem tam, kjer dajo nekaj na zdravo prehranjevanje. Ima namreč številne pozitivne učinke, zlasti to, da se v živilih ohrani bistveno več hranil, mineralov in vitaminov kot s kuhanjem, pri katerem se te snovi izločijo v vodo. Pomemben je tudi estetski vidik, saj soparjena hrana ohrani obliko in barvo.

Za tovrstno pripravo je primerna večna živil, zlasti se dobro skuha zelenjava, nekatere vrste mesa, ribe, školjke in raki. Od mesa soparimo predvsem belo, torej piščanca ali drugo perutnino, medtem ko je za rdeče meso, svinjino in govedino, precej boljše, če ga pripravimo na katerega od bolj vsakdanjih načinov, s pečenjem ali dušenjem.


Na sopari kajpak ne moremo skuhati juhe, če se potrudimo, pa lahko pripravimo celo riž in testenine. Tudi pri kuhanju na sopari uporabljamo začimbe, potresemo jih po živilih ali jih vanje vtremo, lahko jih tudi stresemo v vodo za soparjenje. Povejmo še, da v soparnik oziroma lonec natočimo le malo vode, saj ne sme segati do mrežice, na katero smo naložili zelenjavo in meso ali ribe, saj bi se v tem primeru jed kuhala, ne soparila.

Jedi so običajno pripravljene zelo hitro, med deset in dvajset minut traja. Natančen recept za posamezno živilo je težko zapisati, saj čas kuhanja ni odvisen le od velikosti kosov, temveč tudi od vrste oziroma strukture živil.