MIZOFONIJA
Sovražim ženino dihanje
20 odstotkov ljudi ima mizofonijo, motnjo v možganih, zaradi katere sovražijo zvoke, ki večine ne motijo; med njimi sta celo čivkanje ptic in moževo žvečenje.
Odpri galerijo
Ljudje z mizofonijo ob zvokih iz ozadja čutijo nevzdržen odpor. FOTO: Guliver/Getty Images
Marsikoga skominajo partnerjevo škripanje zob, drsenje krede po tabli, oddaljeno piskanje alarma ali kaj podobnega. Če se ti zvoki ponavljajo, imamo občutek, da tega ne moremo več prenašati, da bomo znoreli. A to je povsem običajno in ni s tem nič narobe. Če pa je kdo zelo občutljiv za zvoke, ki večine ljudi ne motijo, to so na primer dihanje sodelavke v pisarni, sinovo kruljenje v želodcu ali moževo žvečenje hrane, in si mora zaradi tega celo vstaviti ušesne čepke, verjetno boleha za motnjo, ki so jo strokovnjaki poimenovali mizofonija, pomeni pa sovražnost do zvokov iz okolice.
Z motnjo se sooča okoli 20 odstotkov ljudi, so odkrili leta 2000 ameriški otorinolaringologi z univerze Emory. Gre za zvoke, ki nastanejo pri posameznikih pri požiranju, pitju, dihanju in prehranjevanju ter celo pri prebavljanju, ter za ponavljajoče se zvoke pri delu, na primer tipkanje na računalniški tipkovnici, tapkanje s prsti ali s pisalom po mizi, klikanje z miško ali s kemičnim svinčnikom, šumenje z vrečko ali embalažo hrane ... Večino ljudi z mizofonijo (81 odstotkov) motijo predvsem zvoki pri prehranjevanju, več kot polovica mizofonov pa ne prenese klikanja in zvoka tipkovnice. Nekatere motijo tudi zvoki letal ali vlakov in živali – čivkanje, lajanje in mijavkanje.
Človek s to motnjo ob teh zvokih čuti nepredstavljivo nelagodje in odpor, ki lahko privedeta do velike razdražljivosti, agresivnega izbruha, kričanja in celo živčnega zloma, telo pa reagira na te zvoke s pospešenim bitjem srca, slabostjo, potenjem in mišično napetostjo. Vse skupaj močno načne življenjski ritem in delovanje tako doma, v krogu družine, kot v delovnem in socialnem okolju. Kot je na nekem forumu zapisal moški z mizofonijo, je moral zaradi cmokanja zapustiti dekle, saj je čutil, da bi drugače ob njej lahko znorel.
Mizofonija se večinoma pojavi v mladosti, okoli 13. leta starosti, vendar tudi že prej. Znani so primeri, ko so starši zaznali, da zvoki vznemirjajo že dvoletnike. Ena od raziskav je pokazala, da gre za razliko v delovanju možganov, in sicer naj bi imeli ljudje z mizofonijo spremembo v čelnem možganskem režnju. Do tega so prišli s primerjavo izvidov tomografije glave pri ljudeh z mizofonijo in brez nje. To je dobra novica za vse, ki trpijo za to motnjo, dokler raziskava spremembe v možganih ni pokazala, so mnogi mislili, da ni resnična.
Ker je motnja precej nova, je v našem javnem zdravstvenem sistemu večina zdravnikov še ne prepoznava prav dobro, pa tudi drugje po svetu še niso našli odrešilnih terapij. Po mnenju terapevtske stroke sta ta čas najbolj učinkoviti dve metodi, in sicer kognitivno-vedenjska terapija ter metoda ponovne predelave z očesnim gibanjem (EMDR – eye movement desensitization and reprocessing).
Zaradi cmokanja pustil dekle
Z motnjo se sooča okoli 20 odstotkov ljudi, so odkrili leta 2000 ameriški otorinolaringologi z univerze Emory. Gre za zvoke, ki nastanejo pri posameznikih pri požiranju, pitju, dihanju in prehranjevanju ter celo pri prebavljanju, ter za ponavljajoče se zvoke pri delu, na primer tipkanje na računalniški tipkovnici, tapkanje s prsti ali s pisalom po mizi, klikanje z miško ali s kemičnim svinčnikom, šumenje z vrečko ali embalažo hrane ... Večino ljudi z mizofonijo (81 odstotkov) motijo predvsem zvoki pri prehranjevanju, več kot polovica mizofonov pa ne prenese klikanja in zvoka tipkovnice. Nekatere motijo tudi zvoki letal ali vlakov in živali – čivkanje, lajanje in mijavkanje.
Človek s to motnjo ob teh zvokih čuti nepredstavljivo nelagodje in odpor, ki lahko privedeta do velike razdražljivosti, agresivnega izbruha, kričanja in celo živčnega zloma, telo pa reagira na te zvoke s pospešenim bitjem srca, slabostjo, potenjem in mišično napetostjo. Vse skupaj močno načne življenjski ritem in delovanje tako doma, v krogu družine, kot v delovnem in socialnem okolju. Kot je na nekem forumu zapisal moški z mizofonijo, je moral zaradi cmokanja zapustiti dekle, saj je čutil, da bi drugače ob njej lahko znorel.
Zdravila še ni
Mizofonija se večinoma pojavi v mladosti, okoli 13. leta starosti, vendar tudi že prej. Znani so primeri, ko so starši zaznali, da zvoki vznemirjajo že dvoletnike. Ena od raziskav je pokazala, da gre za razliko v delovanju možganov, in sicer naj bi imeli ljudje z mizofonijo spremembo v čelnem možganskem režnju. Do tega so prišli s primerjavo izvidov tomografije glave pri ljudeh z mizofonijo in brez nje. To je dobra novica za vse, ki trpijo za to motnjo, dokler raziskava spremembe v možganih ni pokazala, so mnogi mislili, da ni resnična.
Ker je motnja precej nova, je v našem javnem zdravstvenem sistemu večina zdravnikov še ne prepoznava prav dobro, pa tudi drugje po svetu še niso našli odrešilnih terapij. Po mnenju terapevtske stroke sta ta čas najbolj učinkoviti dve metodi, in sicer kognitivno-vedenjska terapija ter metoda ponovne predelave z očesnim gibanjem (EMDR – eye movement desensitization and reprocessing).
