Spremembe so klic na pomoč

Družba bo po koncu pandemije povsem drugačna od tiste, kakršno smo poznali še lansko zimo. Covidna kriza je posegla v vse sfere življenja, ogrozila normalno delovanje vseh področij. Od gospodarstva, zdravstva, socialnega varstva do turizma, kulturnega življenja in izobraževanja pa še marsičesa: z neljubimi okoliščinami se že odrasli pogosto soočamo s težkim srcem, za mlajše generacije pa so spremembe bistveno manj razumljive.

Med pisanjem prispevka še ni jasno, kdaj se bodo v učilnice in predavalnice vrnili preostali šolarji, dijaki, študentje, a že meseci, ki so za nami, so globoko ranili šolski sistem, socializacijo in počutje naših otrok. »Tako starši kot otroci doživljajo stiske, povezane z epidemiološko situacijo. Koronastanje povzroča dolgotrajen stres, na katerega pa se odzivamo različno,« pojasnjuje mag. Katarina Stanojević, spec. klinične psihologije, iz ZD Ljubljana – Center, Center za duševno zdravje. »Otroci kot tudi odrasli se razlikujemo v tem, kako dobro smo opremljeni s strategijami za spoprijemanje in razreševanje različnih stresnih situacij. Bolj ko se zmoremo prilagoditi in poiskati učinkovite rešitve v novih okoliščinah, manjša je stiska in najverjetneje jo odnesemo brez večjih posledic. Velja tudi obratno. Težje ko se prilagajamo na nove okoliščine in manj učinkovite načine reševanja vsakodnevnih situacij imamo, močneje doživljamo stres in tudi verjetnost dolgotrajnejših stisk se povečuje. To pomeni, da tisti otroci in mladostniki, ki so brez posebnih težav že pred korono dobro delovali v svojem domačem, prijateljskem in šolskem okolju ter živijo v podporni družini, stisko doživljajo, vendar jo dovolj učinkovito premagujejo.« Pri teh, in teh je k sreči največ, epidemija ne bo pustila pomembnejših čustvenih stisk in otrok ne bo potreboval strokovne pomoči, npr. psihologa ali pedopsihiatra, nadaljuje sogovornica: »Pri tistih otrocih in mladostnikih, ki imajo posebne potrebe in so se že pred korono spopadali z različnimi težavami, pa so vplivi epidemije bolj obremenilni in so pomemben dejavnik tveganja za poglobitev težav. Izrazite stiske doživljajo tudi otroci, katerih starši zaradi svojih težav, bolezni ne zmorejo ponuditi ustrezne podpore. Ogroženi so otroci, kjer je v družini nasilje in se napetosti stopnjujejo tudi zato, ker smo zaradi omejitve gibanja doma veliko več kot običajno, otrok pa nima možnosti vsaj začasnega umika v šolo ali vrtec. Veliko stisk je povezanih tudi s poslabšanjem finančne situacije in revščino. V takih primerih je še posebno pomembno, da nadaljujejo strokovno obravnavo oziroma da starši zanje poiščejo strokovno pomoč. Velikokrat otrokovo stisko prepoznajo vzgojitelji, učitelji in svetovalni delavci, kar je še posebno pomembno za tiste, katerih starši sami ne zmorejo poiskati pomoči ali pa otrokove stiske ne vidijo.«
 

Pomoč strokovnjaka

Pravočasna strokovna pomoč je izjemnega pomena, zato ne smemo zanemariti znakov, ki nas opozarjajo ne nevarne spremembe. Kot polaga na srce mag. Stanojevićeva, nikoli ne smemo zanemariti dlje trajajoče nerazpoloženosti, žalosti, jezavosti, pomanjkanja volje, spraševanja o smislu življenja, groženj s samomorom, opaznih sprememb v prehranjevanju, izgube zanimanja za hobije in vsakodnevne opravke, umika iz socialnih kontaktov, izrazitih učnih težav: »Če starši opazijo, da se je vedenje njihovega otroka bistveno spremenilo, in jih zato skrbi, naj se posvetujejo z otrokovim pediatrom, ta ga bo po potrebi napotil k ustreznemu strokovnjaku. Posvetujejo se lahko tudi s šolsko in vrtčevsko svetovalno službo.« Seveda pa je v tem občutljivem in negotovem obdobju ključen odkrit pogovor, otrok se mora zavedati, da lahko najbližjim zaupa svoje strahove in stiske, še sklene sogovornica: »Koronavirus tudi pri njih vzbuja strah in starši ga lahko z enostavnimi dejanji zmanjšamo in jim zagotovimo, da so kljub koroni varni. Z otrokom se o koronavirusu pogovorimo mirno, optimistično in prilagojeno njegovi starosti. Poiščemo strokovne informacije, pojasnimo smiselnost preventivnih ukrepov, poudarimo, da si znanstveniki na vsem svetu prizadevajo, da se virus premaga. Pogovorimo se tudi, kaj lahko delamo med korono, in tudi o tem, česa se veselimo, ko se bo epidemija končala. Vprašamo ga, kako se počuti, in zagotovimo, da so čustva negotovosti in strahu v taki situaciji popolnoma normalna.«