Spustimo se na kolesarsko turo. Krasen pomladni krog
Pomlad je čas, ko se narava prebuja. In iz spanca vleče tudi nas. A ker je v njenem severnejšem, višje ležečem delu še prehladno, je toliko širši njen nasmeh v, pogojno rečeno, južnih, južnejših krajih. Ta čas je idealen, da se odpravimo na Kras. Recimo s kolesom. Recimo električnim.
Spustimo se na kolesarski krog, ki poteka po lepih kraških asfaltnih žilah. Cestah, ki so prazne tudi spomladi, ko Kras cveti na češnjah, ko so vinogradi pripravljeni na novo sezono, ko so ceste pometene peska in ko vse diši po samoti …
Pomladni Kras je za kolesarje nujna destinacija. Tako pravimo kolesarji notranjci, iz notranjosti države, ne zgolj Notranjske, tisti, ki komaj čakamo, da svoja kolesa sprehodimo po toplejšem vremenu, po drugačnih cestah. Da, tam so ceste drugačne. Kot bi asfalt polagali s prepričanjem, da nam morajo razkazati najlepše kotičke naše dežele.
Mimo kopitarjev
Startal sem v kraški prestolnici Sežani, in ne gre drugače kot mimo lipicancev za belimi ograjami njihovih pašnikov. Kdor ni videl belih kopitarjev, ni bil na Krasu, si pravim. In res sem jih videl. Niso galopirali z mano, ampak so se mirno pasli v objektivu oči, ki so goltale pomladne razglede.
Po Lipici je sledila Divača, ki ni več osamljeno mesto s kažipota, ki ga beremo na avtocesti, ko gremo na morje. Divača je kolesarski pristan pod krinko, odkrivamo jo samo ljubosumni kolesarji, ki raziskujemo Kras. In potem sledi že neskončen klanec proti Senožečam, tista stara cesta, ki je zaradi avtocestnega kraka ostala sama. Klanec, ki požira baterijo na električnem kolesu in poviša srčni utrip vse do vrha, s katerega se že vidijo Senožeče. Oster ovinek v levo proti Senadolicam nam spet začne bremeniti baterijo, a je tudi vrnitev v osrčje kraških cest. In potem sledi spust, ki privabi nasmešek pod čelado, četudi je to vaša prva pomladna tura s kolesom. Kakšen spust! Če bi se na naših električnih kolesih baterija filala na spustih, bi se napolnila za naslednjih tisoč kilometrov. Veter v režah čelade pojenja v vasici Štorje, kjer zavijemo desno proti Kazljam.
Tam so ceste drugačne. Kot bi asfalt polagali s prepričanjem, da nam morajo razkazati najlepše kotičke naše dežele.
Naslednja vas so Dobravlje in potem Ponikve in potem na desni Štanjel, ki se baha s svojo privlačnostjo, a ga tokrat prepustimo turistom, saj smo na drugačnem kolesarskem izletu. Ampak, vseeno, če ste že na izletu, zavijte tudi v Štanjel, saj ste ravno na polovici poti in potrebujete počitek. Kobjeglava je naslednja vas, je super lepa tudi s sedeža kolesa. V Tomačevici sem se moral ustaviti, a soseda Colje iz Gorenjske na vikendu ni bilo.
Zlizane rane
V Komnu sem zavil ostro levo po klancu navzdol in potem kmalu desno, kjer se začne resnični kraški kolesarski raj, pravzaprav traja do Volčjega Gradu naprej. Ozka asfaltna gozdna cesta je le še brazgotina, ki opozarja na požar, ki je leta 2022 spremenil ta svet. Upam, da so se vprašani zmotili, ko sem jih spraševal, kod vse na mojem malem kraškem krogu je divjal požar. Kako je okoli vasi Kregolišče? Kako pa okoli Velikega Dola? Danes je tam spet zeleno, Kras je zlizal svoje rane, ni se predal. Skozi Pliskovico človek mora kolesariti, to nam je zapisano v pedalih.
Če bi se na naših električnih kolesih baterija filala na spustih, bi se napolnila za naslednjih tisoč kilometrov.
Potem sem šibal do Dutovelj in čez in naprej, skozi Tomaj in Križ, vse do Sežane. Krog je dolg 75 kilometrov, vsebuje nekaj metrov manj kot 900 višincev. Ampak to je pomemben podatek le zato, da boste prepričani, da bo vaša pred izletom napolnjena baterija zagotovo zdržala. No, ta krog ni samo za kolesarje z električnimi kolesi, ta krog je tudi odličen za trening specialkarjev in treking kolesarjev. Ta krog je po mojem mnenju eden izmed najlepših v Sloveniji.
