Ste se v otroštvu počutili osamljene? To so lastnosti, ki jih v odraslosti razvijejo taki otroci

Spomnite se svojega otroštva. Ste se sami sprehajali po parku v upanju, da vas bo kdo povabil, da se igrate z njimi? Niste dobili vabila za rojstni dan? Ali pa ste sedeli sami za mizo v šolski jedilnici? Čeprav so ti prizori žalostni, so za mnoge normalen del otroških izkušenj.

Študije kažejo, da je osamljenost danes še večji problem. Glede na raziskavo iz leta 2023 je 38,7 odstotka mladostnikov poročalo, da se počutijo zmerno do izjemno osamljene. To je vse večja težava tudi v odrasli dobi. Po mnenju psihologov namreč ljudje, ki so se kot otroci počutili osamljene, kot odrasli razvijejo teh 12 negativnih lastnosti.

Socialna anksioznost

Osamljeni otroci se v odrasli dobi lahko bojijo zavrnitve, zaradi česar so socialne interakcije zelo stresne.

Negativnost

Otrok, ki je bil osamljen, lahko na druge gleda kot na nezanesljive in se mu zdi najbolje, da se izogiba tesnim odnosom.

Težko zaupajo drugim

Zavzemanje negativnega odnosa do odnosov se lahko kaže tudi kot težave z zaupanjem drugim. Osamljenost v otroštvu lahko povzroči previdnost v odnosih med odraslimi, kar je posledica strahu pred prizadetostjo ali zapuščenostjo.

Ekstremna neodvisnost

Osamljen otrok sanja o dnevu, ko ne bo več potreboval nikogar, in pogosto mu ni mar za navezanost, zato si lahko v pretirani meri prizadeva za samostojnost.

Depresija

Če je nekdo v preteklosti bil osamljen, lahko to prispeva k občutkom žalosti in depresije v odrasli dobi.

Nizka samozavest

Če ste se kot otrok počutili osamljene, je večja verjetnost, da je vaša samozavest nizka.

Prevelika osredotočenost na videz

Odrasla oseba, ki verjame, da je njena osamljenost posledica pomanjkanja privlačnosti, lahko sprejme skrajne ukrepe za izboljšanje svojega videza.

Težave z vezavo

Ljudje, ki so bili kot otroci osamljeni, lahko razvijejo negotov ali izogibajoč se stil navezanosti, tako da postanejo pretirano navezani na partnerja ali pa se v celoti izogibajo bližini. Oseba, ki se je kot otrok počutila osamljeno, se lahko boji zapuščenosti, kar bi lahko negativno vplivalo na odnose.

Potreba po maščevanju

Ko osamljen otrok postane polnoleten, lahko išče maščevanje, vendar ne na način, ki bi škodoval drugim. Preprosto lahko odbije vsakogar, ki se mu poskuša približati.

Povečana občutljivost na negativne socialne znake

Tisti, ki so se kot otroci počutili osamljene, se lahko močno odzovejo na zavrnitev ali negativne družbene interakcije.

Težave pri izražanju čustev

Tisti, ki so odraščali osamljeni, imajo težave s prepoznavanjem lastnih čustev in sporočanjem svojih občutkov drugim.

Ekstremna zaprtost vase

Osamljeni otroci imajo kot odrasli pogosto raje samoto. Poleg tega najdejo uteho v samoti. Občutki osamljenosti lahko povzročijo pomanjkanje zaupanja in osamljen otrok lahko postane socialno umaknjena odrasla oseba, ki ne zaupa drugim.