Ste že slišali za poletnega jurčka?
Boletus reticulatus, znan tudi kot Boletus aestivalis, poletni goban, pri nas velikokrat imenovan tudi poletni jurček, je bazidiomicetna gliva iz rodu Boletus – gobani. Pojavlja se v listnatih gozdovih Evrope, kjer raste mikorizno (v sožitju z drevesom) z vrstami hrasta (Quercus). Gliva rada raste v poletnih mesecih in proizvaja plodove, ki so zelo užitni in jih gobarji radi pogosto nabirajo. Nemški protestanski pastor, botanik, mikolog in izumitelj Jacob Christian Schäffer jo je leta 1774 opisal in ji dal ime Boletus reticulatus, poletni goban, ki je ostalo do danes, čeprav jo je leta 1793 francoski doktor Jean-Jacques Paulet imenoval kot Boletus aestivalis, prav tako poletni goban.
Plodno telo poletnega gobana je goba z nabreklim čebulastim betom in velikim izbočenim klobukom. Klobuk je bolj ali manj okrogel in navadno s premerom do 20 (tudi do 40) centimetrov. Ima žametno rjavo, rjasto do čokoladno povrhnjico, ki v sušnem vremenu pogosto razpoka in razkrije belo meso, kar daje videz mreže. To je ključna značilnost tega gobana, saj drugim povrhnjica klobuka ne razpoka. Pravimo, da mu je koža premajhna in zato razpoka. Trosovnica v obliki cevk in pore so sprva bele, s starostjo potemnijo do bledo rumene in nazadnje do olivno zelenkaste.
Bet je do 16 (tudi do 30) cm visok in ima močno izrazit mrežast vzorec spremenljive, običajno bele do svetlo rjavkaste barve. Meso je belo in debelo ter tudi s staranjem ostane čvrsto. V starosti postane rumenkasto, pogosto ga napadejo ličinke žuželk in je zato zelo pogosto črvivo. Je zelo prijetnega vonja in okusa in je eden izmed gobanov z najboljšo aromo ter zato zelo cenjen. Lahko jo pripravljamo na vse načine, od pečenja, kuhanja, dodajanja mesu, cenjen je tudi v vegetarijanski kuhinji. Gobo lahko tudi sušimo in zamrznemo in uporabimo, ko pride na vrsto.
Grenak okus
Nemalokrat pa ga gobarji zamenjajo z neužitnim žolčastim grenivcem (Tylopilus felleus). To cevarko je leta 1788 prvi opisal Jean Baptiste François Pierre Bulliard in ji dal znanstveno ime Boletus felleus. Skoraj stoletje pozneje, leta 1881, je Petter Adolf Karsten grenke cevarke prenesel v današnji rod Tylopilus – grenivci. Ko je goba mlada, je nekoliko žametna kapica kupolasta in srednje rjava, včasih z olivnim odtenkom. Ko dozori, se klobuki obarvajo temneje rjavo, sploščijo in pogosto razcepijo ali razvijejo valovite robove. Trosovnica je sprva bledo kremne barve, kasneje pa okrogle cevke postajajo vedno bolj rožnate, v starosti, ko plodno telo dozori, koralno rožnate. To je tudi razlika med užitnimi in grenkimi cevarkami in lahko zato gobo pravilno določimo. Bet ima premer od 1 do 1,8 cm, proti dnišču se odebeli, visok je od 4 do 8 cm in pogosto ukrivljen.
Zaradi rjavega mrežastega vzorca na betu se včasih ta neužitna goba zamenja za užitnega gobana, npr. jesenskega gobana (Boletus edulis). Meso klobuka ob dotiku in poškodbah rahlo porjavi, v betu pa je belo in na prerezu ne spremeni barve. Nima izrazitega vonja, okus pa je zelo grenak. Goba je dovolj pekoča, da jo obravnavamo kot neužitno, vendar jo v nekaterih državah sušijo in uporabljajo kot nadomestek za poper. Nisem še poskusila, morda pa kdaj bom. Raste posamično ali v skupini od julija do novembra v listnatih in občasno v iglastih gozdovih.
Zaradi možnih zamenjav in potencialnih zastrupitev s strupenimi gobami apeliram na vse: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami dobro poznate!
