USODNO
Štirje najpogostejši vzroki za ločitev
Najpogosteje so usodni pretirana kritika, pometanje težav pod preprogo in nespoštovanje.
Odpri galerijo
Ameriški psiholog John Gottman že 40 let proučuje odnose med pari. Na podlagi svojih spoznanj opozarja na štiri vzroke, ki najpogosteje vodijo v ločitev. Imenuje jih štirje jezdeci apokalipse. Kateri so po njegovem mnenju največkrat usodni?
Kot opozarja Gottman, vsa štiri ravnanja še zdaleč niso nedolžna. Ob tem dodaja, da je neprimerno vedenje vedno mogoče spremeniti. Prvi korak k temu je zavedanje, da nekdo nekaj počne narobe, in drugi pripravljenost to spremeniti. Če do tega ne pride, v večini primerov za zakon, v katerem je katero od omenjenih prisotno, žal ni rešitve.
Nespoštovanje
Eden od partnerjev drugega v javnosti ali doma ponižuje, podcenjuje, mu daje žaljive vzdevke in ne ceni njegovega mnenja. Povedano preprosto, s svojim vedenjem in besedami jasno kaže, da življenjskega sopotnika ne ceni, ne spoštuje, ga zaničuje in meni, da je pomembnejši od njega.Kritika
Eden od partnerjev ob vsaki napaki drugega vzroji, mu očita spodrsljaje iz preteklosti, opozarja samo na negativne plati, uporablja agresiven ton in v zvezi ustvarja negativno klimo. Gre zgolj za negativno kritiko in grajo, pohval in odobravanj v takem odnosu običajno ni oziroma so bolj izjeme kot pravilo.Obrambno vedenje
Eden od partnerjev ob utemeljeni kritiki drugega zavzame obrambno držo in mu, namesto da bi priznal svojo krivdo, očita njegova dejanja ali odgovornost za svoje napake prelaga nanj. Na koncu se sicer nedolžna kritika sprevrže v plaz očitkov, zamer ter vzajemnih obtožb.Izogibanje sporom
Da ne bi bilo ognja v strehi, eden od partnerjev (ali oba) težave pometa(ta) pod preprogo. Namesto da bi na težave opozorila, jezno kuhata mulo in pričakujeta, da bo druga stran vedela, v čem je težava. S tem ta postaja vse večja in težje rešljiva, kar neredko vodi v ločitev.Kot opozarja Gottman, vsa štiri ravnanja še zdaleč niso nedolžna. Ob tem dodaja, da je neprimerno vedenje vedno mogoče spremeniti. Prvi korak k temu je zavedanje, da nekdo nekaj počne narobe, in drugi pripravljenost to spremeniti. Če do tega ne pride, v večini primerov za zakon, v katerem je katero od omenjenih prisotno, žal ni rešitve.