Tako dobri, da jih včasih zmanjka

Z Belvedurja se ob lepem vremenu vidijo Učka, Triglav, Nanos, spodaj občudujete Koper, zadaj Trst. Na najlepšem mestu te istrske vasice z le nekaj deset dušami stoji gostilnica. Za štedilnikom suče kuhalnico 57-letni Sandi Tripar. Pri pripravi prave domače hrane vse – od prvega njoka do zadnjega fuža –naredijo sami, pomagata 79-letna mama Aliča in 80-letni oče Feruggio.

Sandi ni poklicni kuhar. Nekdaj je bil oficir trgovske mornarice pri Splošni plovbi Piran. Gostilno je nekoč vodila zdaj že pokojna nona Marija, domači so jo klicali Slavka, kuhala je Aliča. Sandi je pravzaprav zrasel v kuhinji. »S pradedom Antonom sem sedel za mizo, ko so stari metali karte, po cele noči so včasih igrali in so jih zjutraj prišle iskat žene.« Sandi pa kuha od osamosvojitve. »Kot je videti, bom v kuhinji ostal, kot moja mati in oče. Ne vem, če bi zmogel prenehati, saj je to postal moj način življenja. Ne delam velikega biznisa, važno je, da se prijetno preživi in izpolni čas.«

Ročno izdelani istrski fuži

Fuži s tartufi navdušijo!

Fuže so v Istri včasih pripravljali za glavne praznike, najraje s kokoško ali kapunom – kastriranim petelinom. Nato so ti poniknili v pozabo, skoraj nihče več jih ni pripravljal. Aliča Tripar pa je staro jed nekega dne obudila in – zadela. »Ponudili smo jih na jedilniku gostilne in prejeli mnogo pohval. S fuži gre marsikaj, največ jedcev pa se odloči, da jih poskusi s tartufi. Tržačani so na primer navdušeni nad fuži in kapunovim žvacetom, torej petelinom, ki je kuhan kot golaž. Po novem se jih dela tudi z morskimi sadeži.« Sandi se ob tem zasmeji: »Nenadoma smo spoznali, da so fuži vsestranski.«

Na pomoč!

»Priprava je taka kot za druge vrste testenin, a je oblika drugačna,« poudari Feruggio, ki sam pripravlja testo. »Ko se ga razvalja na primerno debelino, se ga nareže na kvadratke približno štiri krat štiri centimetre in nato vsakega posebej zaviješ. Navija se jih na paličico, Aliča pa obvlada hitrejše navijanje samo s prsti.«

V gostilni Belvedur strežejo samo sveže, domače, ročno izdelane fuže. »Na teden jih naredimo do 20 kilogramov,« razloži Sandi. Zgodilo se je že, da jim jih je zmanjkalo. »Moja teta iz sosednje vasi, ki tudi obvlada pripravo, mi je pomagala prebroditi krizo. Pri izdelavi nas včasih sodeluje tudi po šest iz družine.« Fuži so se začeli pojavljati tudi ob vsakodnevnih obrokih domačinov. »Kakšna nona je dejala: to smo pa tudi mi včasih jedli. A se vidi, da je tempo življenja tudi na našem koncu hitrejši in ni več časa za izdelavo domačih fužev. Uporablja se strojno izdelane, ki pa so popolnoma druga jed kot domači,« razloži kuhar, ki doda, da se jih kuha od šest do dvanajst minut. »Vse je odvisno od vlage in tega, koliko je testo zvaljano. Včasih pridejo malenkost debelejši, taki so recimo meni osebno najboljši.«

Feruggio jih navija na paličico, Aliča na prste.

Čigavi so fuži, ta skorajda pozabljena jed, pobaramo Sandija in odgovoril nam je naslednje: »Istra je celota in ni ne slovenska ne hrvaška. O tem, čigavi so fuži, ne odločata Zagreb ali Ljubljana. Nekateri strokovnjaki trdijo, da smo tukaj Kraški rob, kar pa ni res. Na Krasu ni fužev. Niti niso italijanski, čeprav imajo oni več kot tristo vrst testenin. Naj bodo fuži istrski, domači in za vse, dediščina preteklosti za prihodnje rodove. Da bi si jih kdo lastil, je prvovrstna neumnost.«