Te gobe najdemo zdaj v gozdu. Mlade lahko vlagamo tudi v kis (FOTO)
Sredi minulega tedna v gozdu še bilo zmrzali, zato se je še našla kakšna goba. Denimo kostanjasti postenovec (Imleria badia), po domače kostanjevka. To gobo je leta 1821 opisal veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries in jo poimenoval Boletus badius.
Leta 2014 je italijanski mikolog Alfredo Vizzini postavil nov rod Imleria za to vrsto na podlagi edinstvenosti nekaterih njenih morfoloških značilnosti in analize DNK, o kateri so poročali leta 2013. Generično ime Imleria je v čast belgijskemu mikologu Louisu Imlerju, starejše rodovno ime Boletus izhaja iz grške besede bolos, kar pomeni kepa gline, specifični epitet badia pa pomeni rdečkasto rjav. Klobuk ima premer do 15 cm, je mesnat, polkrožen, sprva s spodvihanim robom, nato se zravna in postane blazinast. Mlad je žametast, kmalu postane gladek, bolj ali manj rjav, star nekoliko obledi.
Trosovnica je luknjičasta, mlada rumena, stara olivno rjava. Cevke so dolge in imajo sprva zelo drobne, belkaste luknjice, ki kmalu porumenijo, na pritisk močno pozelenijo. Bet je do 10 cm visok in do 4 cm debel, najprej trebušast, kmalu postane valjast. Je trd, včasih rahlo ukrivljen, gladek, podolžno črtast, bolj ali manj rjav, vendar nima mrežice. Meso je belo do rumenkasto, pod kožico klobuka in v betu je rjavo in na prerezu pomodri. Je čvrsto, vendar se v starosti zmehča.
Je zelo prijetnega vonja in okusa. Raste od avgusta do novembra, posamično ali v skupinah, najraje pod smrekami, vendar tudi v mešanih gozdovih, od poletja do pozne jeseni. Je pogosta mikorizna vrsta z mešanim drevjem. Goba je užitna, okusna in vsestransko uporabna. Mlade lahko tudi vlagamo v kis.
Neobičajni goban
Raste tudi rdečebetni polstenec (Xerocomellus chrysenteron). Ta neobičajni goban je leta 1789 prvi opisal in poimenoval slavni francoski botanik mikolog Jean Baptiste Francois (Pierre) Bulliard, ki ga je sprva imenoval Boletus communis. Leta 1791 je Bulliard spremenil specifični epitet v chrysenteron in po različnih spremembah generičnega/specifičnega imena v naslednjih približno 200 letih so to gobo poimenovali Xerocomellus chrysenteron, in sicer po objavi češkega mikologa Josefa Šutare leta 2008, ki je podrobno proučil morfološki značaj tega in drugih sorodnih gobanov, odkar je to dodatno podprto s študijami DNK.
Če imate čas in voljo, pojdite pogledat v gozd, morda najdete še kaj uporabnega. Vendar nabirajte le tiste vrste, ki jih najbolje poznate!
Generično ime Xerocomellus nakazuje na pravzaprav precej oddaljeno sorodstvo z rodom Xerocomus in Boletus. Predpona Xero pomeni suho. Klobuk ima premer do 8 cm, mlad je polkrožen, nato se izboči, v starosti postane blazinast. Površina je žametasta, suha, sprva temno rjava, kasneje postane svetlejša. Včasih ima olivno rjav odtenek, kmalu se na površini pokažejo vinsko rdečkaste razpoke. Trosovnica je iz cevk, mlada je rumena, v starosti postane olivno zelena. Cevke imajo stare zelo široke luknjice, ki na pritisk nekoliko pomodrijo. Bet je do 8 cm dolg in do 1,5 cm debel. Je valjast, poln, običajno ukrivljen in trd.
Vidijo se vzdolžne proge. Pod klobukom je rumen, proti dnišču vse bolj rdeč, dnišče pa je belkasto. Meso je rumeno, pod kožico klobuka rdeče in na zraku pomodri, v betu pordeči. Ima vonj po sadju in je prijetnega okusa. Raste poleti in jeseni v iglastih in listnatih gozdovih, posamično ali v skupinah in je pogosta goba. Vrsta je mikorizna z mešanim drevjem. Goba je užitna, dobra, vsestransko uporabna, vendar se nabirajo le mladi primerki, saj postane kasneje meso mehko in je uporabno le za sušenje.
Če imate čas in voljo, pojdite pogledat v gozd, morda najdete še kaj uporabnega. Vendar nabirajte le tiste vrste, ki jih najbolje poznate!
