MAJONEZA
Tega o majonezi zagotovo niste vedeli
Majoneza je predmet široke industrijske proizvodnje, ki se prodaja tako rekoč po vsem svetu, razlikuje se zgolj v podrobnostih.
Odpri galerijo
Z majonezo ne gre pretiravati, po solati jo prelijemo le za okus. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Majoneza zaseda zelo visoko mesto na dveh lestvicah, na eni strani je med bolj priljubljenimi, na drugi pa je manj priporočljivo oziroma prepovedano živilo.
Pravzaprav si je kar utrdila položaj na sramotilnem stebru neželenih jedi, ki se jim je najbolje izogibati, zlasti če si jo privoščimo v družbi ocvrtega krompirčka, ki prav tako ni med najpogosteje priporočljivimi. Majoneza res ni zdrava, a povsem odreči se ji ni treba, privoščimo si jo pač redko.
Zanesljivo ne moremo trditi, kdo in kdaj jo je prvi zamešal, zasluge si lastijo in se o tem pričkajo Francozi in Španci; o njenem nastanku kroži več zgodb, vse pa se opirajo na ime, ki naj bi ga majoneza dobila bodisi po kraju nastanka bodisi po lastnostih ali surovinah.
Najbolj sprejeta različica pravi, da je nastala konec 18. stoletja, ko je francoska vojska pod vodstvom maršala Richelieuja zavzela pristaniško mesto Mahon na španskem otoku Menorka. Maršalov kuhar si je v pomanjkanju sestavin za pripravo obeda v čast zmage izmislil omako iz jajc in jo poimenoval mahon oziroma mahonez, špansko majonez.
Druga različica pravi, da je kuhar recept dobil od domačinov, oboji pa so si edini, da je bil maršal nad omako navdušen, tako da jo je priporočil kuharjem na dvoru kralja Ludvika XV. S francoskega dvora se je majoneza razširila tako rekoč po vsem svetu, danes jo izdelujejo v mnogo različicah, ponekod, na primer v Rusiji, ji dodajajo okus maline ali limone. Japonci jo dodajajo na pico, postrežejo jo k sušiju ali h kuhani zelenjavi. Pri nas jo najraje postrežemo kot dodatek v sendvičih in seveda k pečenemu krompirčku.
Po večini jo kupujemo v trgovini, industrijsko pripravljeno, a precej enostavno jo je narediti doma. Osnovne sestavine so rumenjak in olje, k temu pa po okusi dodajamo sol, poper, kis in morebitne druge začimbe, morda malce gorčice, ki ji da rahlo pikanten okus.
Dodatki so odvisni od tega, kdo jo pripravlja: gorčico ji bodo dodali Francozi, Španci in Portugalci pa bodo uporabili predvsem oljčno olje.
Osnovna sestavina so jajca in olje.
Pravzaprav si je kar utrdila položaj na sramotilnem stebru neželenih jedi, ki se jim je najbolje izogibati, zlasti če si jo privoščimo v družbi ocvrtega krompirčka, ki prav tako ni med najpogosteje priporočljivimi. Majoneza res ni zdrava, a povsem odreči se ji ni treba, privoščimo si jo pač redko.
Zanesljivo ne moremo trditi, kdo in kdaj jo je prvi zamešal, zasluge si lastijo in se o tem pričkajo Francozi in Španci; o njenem nastanku kroži več zgodb, vse pa se opirajo na ime, ki naj bi ga majoneza dobila bodisi po kraju nastanka bodisi po lastnostih ali surovinah.
Najbolj sprejeta različica pravi, da je nastala konec 18. stoletja, ko je francoska vojska pod vodstvom maršala Richelieuja zavzela pristaniško mesto Mahon na španskem otoku Menorka. Maršalov kuhar si je v pomanjkanju sestavin za pripravo obeda v čast zmage izmislil omako iz jajc in jo poimenoval mahon oziroma mahonez, špansko majonez.
Z ocvrtim krompirčkom se odlično ujame.
Druga različica pravi, da je kuhar recept dobil od domačinov, oboji pa so si edini, da je bil maršal nad omako navdušen, tako da jo je priporočil kuharjem na dvoru kralja Ludvika XV. S francoskega dvora se je majoneza razširila tako rekoč po vsem svetu, danes jo izdelujejo v mnogo različicah, ponekod, na primer v Rusiji, ji dodajajo okus maline ali limone. Japonci jo dodajajo na pico, postrežejo jo k sušiju ali h kuhani zelenjavi. Pri nas jo najraje postrežemo kot dodatek v sendvičih in seveda k pečenemu krompirčku.
Majonezo si lastijo Španci in Francozi.
Po večini jo kupujemo v trgovini, industrijsko pripravljeno, a precej enostavno jo je narediti doma. Osnovne sestavine so rumenjak in olje, k temu pa po okusi dodajamo sol, poper, kis in morebitne druge začimbe, morda malce gorčice, ki ji da rahlo pikanten okus.
Dodatki so odvisni od tega, kdo jo pripravlja: gorčico ji bodo dodali Francozi, Španci in Portugalci pa bodo uporabili predvsem oljčno olje.
