Testo, paradižnik in mocarela

Pica je ena tistih italijanskih jedi, ki so globalno najbolj znane in razširjene. Nešteto različic poznamo, bolj ali manj obloženih, vse pa so pripravljene iz vzhajanega testa.

To premažemo s paradižnikovo omako in obložimo s šunko, pršutom, salamo, mesom, gobami, zelenjavo, začimbami in zelišči. Poznamo nekaj klasičnih vrst pic, ki jih najdemo na jedilniku večine picerij, denimo margerita, napolitana, capricciosa, štirje letni časi, večina poleg paradižnika vsebuje še sir, natančneje mocarelo. Danes si kuharji, tako domači kot tisti v restavracijah, izmišljujejo vse mogoče izpeljanke, na primer morske, vegetarijanske, zelenjavne pa veganske, vražje, prepognjene in še katere.

In čeprav je pica, kot jo poznamo danes, italijanska jed, njene zgodnje različice izvirajo iz starih civilizacij. Že Grki in Feničani pa tudi Rimljani so na razbeljenem kamnu pekli tanko razvlečeno testo, takrat še ni bilo kvašeno, ki so ga premazali z oljem in oplemenitili z zelišči.

Ključni dodatek, brez katerega ni prave pice, to je paradižnikova omaka, se je znašel na testu šele v šestnajstem stoletju, ko so evropski zavojevalci iz Amerike prinesli paradižnik. Zapovedana sestavina je postal precej kasneje, konec osemnajstega stoletja, v devetnajstem pa sta nastali dve klasični in še danes izjemno priljubljeni vrsti pice. Prva je marinara, ki so jo žene pripravljale možem, ko so se vračali z ribolova.

Je zelo preprosta, premazana le z oljčnim oljem, strtim česnom in potresena z origanom. Malce bolj bogata je margerita: ime je dobila po kraljici Margeriti, ki je leta 1889 na potovanju v Neaplju poskusila pico, ki so jo sicer jedi revni kmetje. Čeprav enostavna, ji je bila všeč, in svojemu kuharju Rafaellu je naročila, naj jo pripravi.


Tako se je rodila še danes izjemno priljubljena pica, ki je pripravljena iz testa, paradižnikove omake, mocarele in sveže bazilike. Potem je šlo samo navzgor, kuharji so začeli kar tekmovati, kdo bo pripravil boljšo, lepšo in bolje obloženo.