Tiffany, Nova Gorica

Kruh ali igre? Ker je sreča opoteča, smo v nasprotju s številnimi kitajskimi in italijanskimi gosti prišli v Hotel Park le zaradi krožnikov in njihovega izvrstnega chefa Marina Furlana. In imeli smo kaj videti in okusiti! V dveh urah so profesionalno postregli več kot sto gostov, pa se strežna brigada, ki slovi po sommelierskem znanju, ni niti najmanj upehala, uigrana ekipa v kuhinji pa je naval gostov preživela brez bojnih ran.


Manjši ko je grižljaj, bolj je kompleksen. Že pozdrav je nakazal, da Furlan najbolj uživa, ko kreira miniature. Na ajdovo polje je posadil ocvrto ajdovo kašo z jurčkovim kečapom in mlečni sendvič z ovčjim sirom. Ta je prinesel svežino, za pravo eksplozijo v ustih pa so poskrbele zemeljske note ajde in jurčkov. Vrhunska penina bjana rose jo je s sadnimi aromami lepo dopolnila. Ocvrt polentin hrustek s kremo bakalarja, morski špargelj v žafranovi tempuri, ostrigova emulzija in olje bazilike, v kozarcu pa bjana rose. Čista poezija!


Svežina morja, mineralnost, slanost in sladkobnost so pljusknili tudi na naslednji krožnik – sveži jadranski škampi z oljčnim oljem, limonovo lupinico in črnim sezamom so imeli za družbo kremo bazilike z rikoto. V kozarcu se je po sommelierovem izboru zaiskrila briška rebula iz kleti Belica, letnik 2016. S sadnimi in herbalnimi notami, predvsem pa z mineralnostjo je ujela vse elemente na krožniku. Odlična kombinacija!

Tatar škarpene z ananasom, kivijem in vasabijem je nežno, mlečno ribo prikazal v najboljši možni luči, Štokljeva pinela, 2017, pa se mu je z višjo svežino, citrusi in aromo ananasa prilegla kot ulita. Sommelier je z izbiro vina več kot zadel v polno!


Drzna ideja, ki nas je očarala, so bili omamni špinačni njoki s škampi in kiselkasto omako. Njoki so se topili v ustih, omaka pa je bila tista, ki nas je v tej kombinaciji sezula. Grižljaj za grižljajem je razkrival neverjetno kulinarično fantazijo in chefovo vizijo. Nenavaden in oseben krožnik, ki na neki način razgali kuharja in pokaže, da si upa – po domače, da ima jajca.
Zato nas je glavna jed, čeprav ji nimamo nič očitati, pustila hladne, pečen file kovača s kockicami gomolja zelene in jabolka ter brinjevo omako se ni mogel kosati s prejšnjimi krožniki. Za sladki finiš je poskrbela rezina delta in nas očarala. S svežino pomarančnega sorbeta so orehovo-čokoladne plasti z beljakom v ustih pustile čisto ugodje in nostalgijo ob zgodbi o nastanku te rezine.


Marino Furlan z obema nogama stoji trdno na tleh. Zaveda se, da se morajo prilagajati igralniškemu gostu, ki rad hitro poje nekaj dobrega, in da za razvijanje avtorske kuhinje nima veliko manevrskega prostora. A s svojim talentom, znanjem in drznostjo je z neverjetnimi predjedmi dokazal ravno nasprotno.