Tike zdravimo le v teh primerih
Tiki so nenadni, hitri in ponavljajoči se gibi ali glasovi. V otroštvu so tiki, ki trajajo le nekaj tednov ali mesecev in potem spontano izginejo, zelo pogosti. »V določenem obdobju ima takšne prehodne motnje vsak deseti ali celo vsak peti otrok,« lahko preberemo v knjižici Motnje tikov avtorice dr. Jane Kodrič, univ. dipl. psih., specialistke klinične psihologije. O teh motnjah govorimo, kadar so se prvič pojavile pred 18. letom, trajajo vsaj eno leto (z vmesnimi obdobji brez njih) in niso posledica drugih dejavnikov, ki jih lahko povzročajo (npr. nekaterih bolezni, uživanja določenih zdravil ali snovi).
Pri redkih vztrajajo v odraslost
Tiki se delijo na enostavne in kompleksne. Med prve spadajo denimo mežikanje, gibi oči, nosa, ust, obrazne grimase, med druge pa koordinirani gibi več mišičnih skupin, ki so lahko videti namerni (npr. poskakovanje, počepanje, geste, dotikanje ali poravnavanje predmetov) in tudi samopoškodovalno vedenje.
Te motnje ima približno 1–3 odstotke otrok in so približno od tri- do štirikrat pogostejše pri dečkih. Pogostejše so med otroki kot med odraslimi ter v skupinah otrok z drugimi razvojnimi motnjami (npr. motnjami avtističnega spektra) ter učnimi, vedenjskimi in čustvenimi težavami.
Pojavljajo se v različnih časovnih intervalih in na različne načine. Lahko so bolj ali manj pogosti, močni, raznoliki ali kompleksni. Nekateri otroci imajo pred nekaterimi tiki neprijetne telesne občutke (npr. napetost, srbenje ...).
Tiki najpogosteje nastopijo v obdobju med 5. in 8. letom. V obdobju poznega otroštva in zgodnjega mladostništva (približno med 10. in 12. letom) se pri večini stopnjujejo, postanejo izrazitejši in pri vsakdanjih dejavnostih bolj moteči. Proti koncu mladostništva, na prehodu v odraslost, se pri veliki večini pomembno zmanjšajo, postanejo manj opazni in manj moteči. Le pri zelo redkih posameznikih hudi tiki vztrajajo v odraslost.
Kompleksna razvojna motnja
»Razlogov za motnje tikov še ne poznamo v celoti, vemo pa, da so kompleksna razvojna motnja, kar pomeni, da so razlogi zanje v delovanju možganov. Motnje tikov so posledica medsebojnega učinkovanja več različnih genov, ki vplivajo na delovanje možganov (ne obstaja točno določen gen, ki bi jo povzročal). V isti družini ali sorodstvu je pogosto več oseb s tiki (ali oseb, ki so imele tike v otroštvu). Tiki nastanejo zaradi drugačnega delovanja povezav med možganskimi predeli, zadolženimi za izvedbo in nadzor gibanja. Pogostejši so tudi pri osebah, ki so bile izpostavljene določenim neugodnim okoliščinam med nosečnostjo ali med porodom in po njem,« navaja v knjižici Kodričeva.
Večina otrok s tiki ne potrebuje posebnega zdravljenja. Kadar so blagi in otroka v vsakdanjem življenju ne ovirajo, dodatna obravnava ni potrebna. Mnogi sami razvijejo strategije njihovega obvladovanja, tako da jih v vsakdanjem življenju ne ovirajo in z njimi normalno živijo.
»Kadar so tako močno izraženi, da ga ovirajo pri različnih dejavnostih doma, v šoli, med prijatelji ali se zaradi njih slabo počuti in doživlja stisko, je priporočeno zdravljenje. To je usmerjeno na zmanjševanje tikov. To lahko dosežemo z zdravili, vedenjskimi pristopi ali s kombinacijo obeh. Vedenjski pristopi so prva izbira, zlasti kadar so tiki zmerni. Pri hudih pa je potrebno tudi zdravljenje z zdravili. Z zdravili in vedenjskimi pristopi dosežemo podobno zmanjšanje tikov, zelo redko pa jih povsem odpravimo,« beremo v knjižici.
