To je goba, ki s starostjo počrni (FOTO)
Bezgova uhljevka in koničasta vlažnica pravzaprav ne spadata skupaj, saj sta tako po videzu kot sistematiki popolnoma različno uvrščeni. Vendar sta eni redkih gob, poleg kakšnih kolobarnic, ki jih v tem bolj hladnem vremenu še vedno najdemo.
Bezgova uhljevka, Auricularia auricula-judae, je po domače imenovana tudi judeževo uho, leta 1789 jo je znanstveno opisal Jean Baptiste François (Pierre) Bulliard in jo poimenoval Tremella auricula-judae. Po več spremembah rodu je to glivo 1897. prenesel v današnji rod avstrijski botanik in mikolog Richard Wettstein. Auricula je latinska beseda, ki pomeni uho, Judae pomeni Jud, Judež, za katerega pravijo, da je izdal Jezusa, od tod tudi ime judeževo uho. Trosnjak je skledast širok od 3 do 10 cm, pozneje postane zguban in z valovitim robom. Zunanja površina je rjavo rdečkasta z vijoličnim odtenkom in prekrita s finim sivkastim žametnim puhom. Notranja površina je gladka. Posamezni režnji gobe zrastejo med 3 in 10 cm v premeru. Vsa notranja stran trosnjaka je trosovnica in enake barve, gladka in enake barve kot zunanja stran. Bet je zelo kratek ali pa ga sploh ni. Meso je rdečkasto rjavo, tanko, prožno, žilavo, želatinasto in tresoče se. Posušeno se močno skrči, postane trdo in krušljivo. Nima izrazitega vonja in okusa. Goba je saprofit na mrtvem in razpadajočem lesu črnega bezga (Sambucus nigra), tudi na vejah bezgov, ki odmirajo. Včasih jo najdemo tudi kot šibkega zajedavca na deblih še živečih bezgov. Redko najdemo to glivo na drugih vrstah listavcev, še manj na iglavcih. Kot zanimivost: v Avstraliji raste tudi na evkaliptusovih drevesih in njihovih podrtih vejah. Raste vse leto, najpogosteje pa pozno poleti in v jeseni ter je razmeroma pogosta. Goba je užitna, priljubljena na Daljnem vzhodu, predvsem na Kitajskem, kjer jo uporabljajo tudi v medicini. Kot rečeno, nima ravno kakega pravega okusa, vendar je njena tekstura v mešanici gob precej prijetna.
Spremenljiva travniška goba
Druga goba, ki jo omenjam, je iz rodu vlažnic, Hygrocybe, to je koničasta vlažnica, Hygrocybe conica. Je zelo spremenljiva travniška goba, saj s starostjo popolnoma počrni. Prav zaradi njenega črnjenja, ki ostane po več tednov, jo je mogoče zlahka ločiti od drugih podobnih vlažnic. Leta 1762 jo je znanstveno opisal pionirski nemški mikolog Jacob Christian Schäffer in ji dal ime Agaricus conicus (v času, ko je bila večina lističark vključenih v zelo veliki rod Agaricus). Leta 1871 ji je nemški mikolog Paul Kummer nadel trenutno sprejeto znanstveno ime Hygrocybe conica. Klobučki so karminasto rdeči, vendar le prehodno, saj kmalu počrnijo po vsem trosnjaku. Če se dotaknemo klobuka, lističev ali beta, kmalu vse počrni, tako da so primerki, zbrani za poznejšo študijo, kmalu videti zelo drugačni od čudovitih gliv, ki smo jih našli prvotno na travniku. Klobuk ima premer od 4 do 7 cm, mlad je svetlo oranžne do oranžno rdeče barve, rob je običajno svetlejši. V vlažnem vremenu je površina mastna, v suhem pa postane suha in svilnata. Stožčasti klobučki se le redko popolnoma odprejo in kmalu počrnijo, najprej delno, sčasoma pa vsa goba. Tudi če počrnijo, pa klobučki ostanejo precej sijoči. Lističi so sprva bledo limonasto rumene barve, potem postanejo bolj oranžni in nato črnijo, ko preostali del gobe spremeni barvo. Bet je do 10 cm visok, do 0,8 cm debel, raven, valjast in oranžno rumen, cel je vlaknat in votel, na ranjenih mestih in v dnišču močno črni. Meso je rumenkasto, tanko in lomljivo. Raste na travnikih in pašnikih, proti koncu poletja in jeseni, ni ravno zelo pogosta. Goba je strupena, povzroča gastrointestinalni sindrom – zastrupitev prebavil. Vlažnice so čudovitih barv, vendar niso kulinarično pomembne. Veliko vrst pri nas je tudi na Rdečem seznamu gliv Slovenije, vendar koničasta ni med njimi.
Gob, ki jih ne poznamo, ne nabiramo, le občudujemo jih, saj so pravi okras narave!
