Tolmačenje laboratorijskih izvidov
Laboratorijske preiskave krvi in urina so osnovno diagnostično orodje, s katerim zdravniki lažje prepoznajo naše zdravstvene težave. Izvide običajno dobimo tudi sami v roke in pogosto se sprašujemo, ali bi nas zaradi prevelikih oziroma premajhnih vrednosti glede na referenčne, ki so navedene v izvidu, morda moralo skrbeti. Kot razlaga zdravnica Špela Tevžič, dr. med., spec., iz Zdravstvenega doma Ljubljana, moramo za pravilno razumevanje laboratorijskih izvidov upoštevati več dejavnikov, kot so klinična zgodovina bolnika, simptomi in razlog za izvedbo preiskave: »Vsak rezultat je treba primerjati z referenčnimi vrednostmi, pri čemer manjša odstopanja od norm niso vedno razlog za zaskrbljenost, večja pa lahko zahtevajo nadaljnje preiskave ali ukrepe.«
Referenčne vrednosti
Referenčne vrednosti so po besedah sogovornice določene na podlagi študij velikih populacij zdravih posameznikov in se lahko razlikujejo glede na starost, spol, etnično pripadnost in geografsko območje. Laboratoriji določajo vrednosti na podlagi svojih analiznih metod in opreme. »Tako so na primer normalne vrednosti NT-proBNP, biokemičnega markerja, ki se uporablja za diagnosticiranje in spremljanje srčnega popuščanja ter drugih srčno-žilnih bolezni, odvisne od starosti (starejši imajo višje normalne vrednosti), spola (ženske imajo v povprečju višje vrednosti kot moški) in tudi telesne teže (posamezniki s povišano telesno težo imajo lahko nižje vrednosti),« pravi zdravnica. »Referenčne vrednosti so se s časom spreminjale zaradi napredka v medicinski znanosti, boljših diagnostičnih tehnik, novih raziskav in boljšega razumevanja vpliva različnih dejavnikov na zdravje.«
Kratice v osnovnih preiskavah krvi in urina
Krvne preiskave:
Hemogram – popolna krvna slika:
- levkociti oz. L: bele krvne celice, ki pomagajo v boju proti okužbam;
- eritrociti oz. E: rdeče krvne celice, ki prenašajo kisik;
- hemoglobin oz. Hb: beljakovina v rdečih krvnih celicah, ki prenaša kisik;
- hematokrit oz. Ht: delež rdečih krvnih celic v krvi;
- trombociti oz. T: krvne ploščice, ki so pomembne za strjevanje krvi.
TSH – ščitnico spodbujajoči hormon, ki vpliva na delovanje ščitnice.
Natrij oz. Na: element, pomemben za ravnovesje tekočin.
Kalij oz. K: element, ključen za delovanje mišic in živcev.
Kreatinin: pomemben za oceno delovanja ledvic.
Glukoz oz. glukoza: raven sladkorja v krvi.
Urinske preiskave:
U – osnovna analiza: splošna analiza urina:
- pH: kislost ali bazičnost urina;
- U-Proteini: prisotnost beljakovin, lahko pomeni ledvično bolezen;
- U-Glukoza: prisotnost sladkorja, lahko nakazuje sladkorno bolezen.
Kdaj so odstopanja razlog za skrb?
Previsoke ali prenizke vrednosti lahko kažejo na različna zdravstvena stanja. »Pomembno pa je poudariti, da mejno povišane vrednosti niso nujno razlog za skrb. Pogosto opazimo mejno povišane vrednosti TSH, ki bi sicer lahko nakazovale bolezen ščitnice, vendar gre večinoma za posledico odvzema krvi ob napačnem času. Vrednost TSH namreč čez dan precej niha, zato jo praviloma določamo med 10. in 16. uro,« razloži sogovornica.
Pravilna priprava na odvzem vzorcev
Pred odvzemom krvi: v nekaterih primerih je potrebno postenje (običajno 8–12 ur), zlasti za preverjanje ravni glukoze in lipidnega profila. Pijte dovolj vode, da preprečite dehidracijo, vendar se izogibajte čezmernemu vnosu tekočin. Potrebno je izogibanje alkoholu, kavi in kajenju vsaj 24 ur pred odvzemom krvi. Enako velja za intenzivno telesno aktivnost.
Pred odvzemom urina: najbolj primeren je prvi ali drugi jutranji urin. Poskrbite za temeljito umivanje genitalnega predela pred odvzemom urina, da se izognete kontaminaciji vzorca. Uporabite srednji curek urina za vzorec, tako da prvo količino spustite v stranišče in nato zberete srednji curek. Nekatera živila (rdeča pesa, rabarbara) in barvila lahko vplivajo na barvo urina. Če je mogoče, se izogibajte odvzemu urina med menstruacijo, saj lahko prisotnost krvi vpliva na rezultate testa.
»Z upoštevanjem teh navodil lahko zmanjšamo možnost napačnih rezultatov in izboljšamo natančnost laboratorijskih preiskav. Vedno se je dobro posvetovati z zdravnikom ali laboratorijskim osebjem in prositi za specifična navodila glede na vrsto preiskave,« sklene Špela Tevžič, dr. med., spec.
Besedilo je bilo objavljeno v oglasni prilogi Aktivni & zdravi.
