Tremo imajo tudi glasni otroci

Čeprav je trema neprijetna, ji pogosto namenjamo preveč pozornosti. Osredotočamo se na telesne občutke, ki povečujejo dvom in zaskrbljenost, zato se pojavijo še negativne misli in upade samozavest, ki bi bila v soočanju s situacijo še kako potrebna. Zdrava mera živčne napetosti in čuden občutek v trebuhu učinkujeta celo spodbudno, je prepričana Lea Čerin, univ. dipl. pedagoginja iz Ljubljane. »Vseeno so za večino otrok ocenjevanja in govorni nastopi nekaj negativnega, odvečnega. Če otrok trpi zaradi močnega strahu pred ocenjevanjem, pa je treba nekaj ukreniti, da se ga nauči obvladovati.«
Strahovi so del odraščanja in v šolski dobi se pogosto pojavita socialni in storilnostni strah, razlaga sogovornica. Otrok se boji neuspeha, da morda ne bo upravičil pričakovanj staršev ali učiteljice, da se mu bodo sošolci ob morebit­nih napakah smejali. Kljub dobri pripravljenosti v znanju učne snovi se resnično lahko zgodi, da nastopa ne zmore izpeljati. »Telo je preplavljeno s stresnimi hormoni, zaradi katerih um ne more normalno delovati. Počuti se ohromljenega in lahko povsem odpove.«
Tremo imajo lahko tudi glasni in živahni otroci, za katere imamo občutek, da se ničesar ne bojijo. Vzroki za strah pred izpostavljenostjo so raznoliki: slabo znanje jezika (priseljenci), govorne motnje, neustrezen odziv učitelja, slaba izkušnja (otrok je že bil priča posmehovanju sošolcev in se boji, da se bo to zgodilo tudi njemu), nerealna pričakovanja staršev, (ne)verbalna sporočila staršev (kako tega ne razumeš, v tako kratkem času se tega ne moreš naučiti, ne bo ti uspelo, ta učiteljica je zelo stroga in veliko zahteva ipd). Vzrok lahko odkrijemo le ob iskrenem in odkritem pogovoru z otrokom.

Kako pomagati?

Zelo pomembno je otroku razložiti, da trema ni v nikakršni povezavi z njegovo inteligenco in sposobnostmi, poudarja Čerinova, saj se vsak, ki stoji pred tablo, počuti bolj ali manj izpostavljenega. »Učitelj mora med spraševanjem pred tablo zagotoviti spodbudne razmere. Pozoren mora biti na morebitne izrazite težave s tremo in se z učencem o tem pogovoriti, zelo koristna je tematska razredna ura brez poimenskega izpostavljanja učenca. Premisli naj o možnosti ustnega ocenjevanja zunaj razreda ob prisotnosti izbranih sošolcev, ob katerih občuti podporo, potem pa postopoma povečevati število poslušalcev.«
Če je otroka strah izpostavljenosti, mu je treba prisluhniti in njegove občutke vzeti resno, izvedeti, česa se boji in tudi, kako si sploh predstavlja svoj nastop brez treme. Najlaže to naredimo tako, da najprej sebe vprašamo, kako se soočamo s tremo, kako se počutimo pri javnem nastopanju, spoznavanju novih ljudi, in te občutke delimo z otrokom. Zelo pomaga tudi vprašanje »Kako si se takrat počutil/-a?«. Otroka pogosto mirimo in spodbujamo (vse je/bo v redu, saj ni nič takega, drugič bo bolje ...), kar pa ne koristi dosti, pravi sogovornica, ki se v svoji svetovalnici Rumena hiška pogosto srečuje tudi s primeri hude treme in strahu osnovnošolskih otrok.
Negativnih misli, ki ga spremljajo pred nastopom, se lahko lotimo tako, da otrok (ali namesto njega eden od staršev) na papir napiše vse, kar mu roji po glavi, ko pomisli na nastop. Potem vse negativne misli spremenimo v pozitivne. Otrok naj izbere nekaj stavkov, ki si jih bo vsak dan čim večkrat ponovil. Lahko si v mislih predstavljamo idealen nastop pred tablo ali si pomagamo z igro vlog (eden od staršev igra učitelja): zaigramo želeno situacijo govornega nastopa/ustnega spraševanja in tudi manj želeno, tako lahko v varnem domačem okolju vadimo, kako reagirati ob pojavu treme ali strahu. Skupaj z otrokom ugotovimo, na kaj lahko vpliva (na svoje misli, znanje …), na kaj pa ne more (postavitev katedra, izbiro učitelja ali sošolcev). »Če je seznanjen s tem, kako se spopasti s tremo, bo ta manj intenzivna, nastop pred razredom pa bolj uspešen. Trema je navadno manjša, če je dobro pripravljen na učno snov.« 

Trema ali strah?

Trema je fizični adrenalinski odziv telesa pred nastopom, ki med njim običajno izgine. Strah pa je psihični odziv, ki govorca nastopajočega lahko tako ohromi, da nastopa sploh ni sposoben izpeljati ali pa ga izvede slabo, pojasnjuje Lea Čerin. »Trema je povezana z namišljeno prihodnjo situacijo, na katero se odzovemo čustveno. V večini primerov je čustveni odziv na nastopanje pred razredom negativen.«