Trije okusi v enem plodu
Kadar se preobjemo jabolk in pomaranč ter mandarin iz južnih krajev, se sprehodimo med policami s sadjem v dobro založenih trgovinah in izberemo kaj posebnega, ne za vsak dan.
Če imamo srečo, bomo med vsemi mogočimi sadeži našli tamarilo, do deset centimetrov velike jajčaste plodove rdeče, rumene ali oranžne barve, ki z malo domišljije spominjajo na paradižnik. Plodovi seveda nimajo nič skupnega s paradižnikom, imajo prijetno sladkast okus, ki je najbolj izrazit, če jih zaužijemo sveže, nekatere sorte pa so primerne za predelavo.
Na pogled se sorte ločijo po barvi, rdeča je zelo okusna surova, vrsta amber ima rumene sadeže, ki so najslajši in jih prav tako jemo surove. Plod prepolovimo, po dolgem ali počez, in užijemo slastno meso. Lupina in tanjša plast mesa pod njo nista užitni. Vrsta gold je slajša od rdeče in manj od amber in je odlična za dodatke v omakah, čatnijih, kompotih ...
Okus tega eksotičnega ploda je primerljiv z mešanico okusov kivija, paradižnika in pasijonke. Plodove tamarila lahko kupimo tudi v večjih količinah, saj bodo svežino ohranili več tednov. Ni jih treba hraniti v hladilniku, dovolj bo, če sobna temperatura ne presega dvajset stopinj. Svežega uživamo samostojno ali v kombinaciji z drugim sadjem, narezanega na koščke dodamo sadnim solatam, zelo dobro se ujame z južnim in našim domačim sadjem.
Plod prepolovimo in užijemo meso, lupina in tanjša plast mesa pod njo nista užitni.
Če pripravimo sadno solato, ji lahko dodamo šilce likerja ali druge žgane pijače, za bolj nežen okus pa kozarec suhega vina ali penine. Tamarilo je do pet metrov visoko drevo, njegova domovina je Južna Amerika, poznali in cenili so ga že stari Inki. Danes ga gojijo predvsem v Peruju, Braziliji, Ekvadorju, Boliviji in Čilu, rastlina pa je razširjena tudi na drugih celinah. Gojijo jo v Afriki in Aziji, Indiji in na Kitajskem ter na Novi Zelandiji, kjer so po drugi svetovni vojni začeli množično, komercialno pridelavo, v Evropi je vodilna pridelovalka Portugalska.
Tamarilo uspeva tudi pri nas, ponekod gojijo manjšo vrsto, ki zraste do dva metra v višino. Je zimzelena rastlina, vendar pri nas ne bi preživela zime na prostem zaradi nizkih temperatur, zato jo je bolje gojiti v loncih in jo v hladnem obdobju umakniti v zaprti prostor.
