Tudi ko premagaš raka, življenje ni enostavno

LJUBLJANA – Naj bo oktober še tako siv in pust, za Primorko Tanjo Španić, predsednico združenja Europa Donna Slovenija, je že kar nekaj let rožnato obarvan. Prav tako za številne druge ženske, katerih življenja je zaznamoval rak na dojki. Že 10 let je tega, kar si je Tanja sama zatipala bulico na dojki. Stara je bila komaj 26 let. »Šla sem k zdravniku, ki me je takoj zelo resno obravnaval. Začeli so diagnostiko in prvi izvidi so bili v redu. Toda zdelo se mi je, da še naprej nekaj raste, imela sem slab občutek in se vrnila. Še enkrat so mi naredili vse teste, ti pa so bili pozitivni. Vse se je začelo dogajati s svetlobno hitrostjo,« se je spominjala tistih prelomnih trenutkov. Terapijo je začela že v dveh tednih, z zdravljenjem pa ni imela težav.

Rak je tukaj, treba ga je hitro odpraviti

Toda prišla je tudi druga, temna plat, ko je bilo treba ozavestiti to hudo preizkušnjo, jo razkriti bližnjim in živeti z njo v širši družbi. Vendar pa Tanja danes svojo zgodbo pripoveduje v zelo vedrem tonu. Kot da to zanjo ne bi bila huda travmatična izkušnja. »Seveda te preseneti, saj zlasti v tako mladih letih ne pričakuješ, da bi se ti lahko zgodilo kaj takšnega. Toda po poklicu sem veterinarka, imela sem kar nekaj medicinskega znanja in si malo predstavljala, kaj sledi. Nisem se veliko ukvarjala s tem, zakaj se mi je to zgodilo, temveč sem si hitro rekla: rak je tukaj, moram se čim prej začeti ukvarjati z njim, ga odpraviti in se pozdraviti. Je pa čez čas vse skupaj prišlo za mano, vsekakor so bili tudi težki dnevi. Tedaj te dvignejo najbližji,« je povedala in tudi poudarila, koliko dobrega so ji dale ženske, ki jih je spoznala v Europi Donni. Tudi danes, ko je predsednica združenja, ji dajejo energijo, »ki me ves čas drži pokonci in me nikoli ne spusti«.

Strah, da se vrne

Kako danes Tanja razmišlja o raku? Se je sploh mogoče znebiti strahu, da se nekoč spet pojavi? »S tem živiš naprej. Če ne drugega, te brazgotine in pozni stranski učinki zdravljenja spremljajo vsak dan. Pridejo dnevi, ko te kaj boli, in vedno najprej pomisliš na to, da se je bolezen ponovila ali napredovala. Zdravniki razumejo naše strahove in nas tudi upoštevajo. Moraš se nekako naučiti s tem živeti in obvladati ta strah, ne da ta strah obvlada tebe,« pravi Tanja, ki so ji poleg obeh dojk odstranili tudi vse bezgavke, zaradi obsevanj pa ji danes nekoliko zateka roka. »Limfedem je eden od najpogostejših poznih posledic zdravljenja. To je nekaj, s čimer se moraš naučiti živeti.«

Tudi ko ozdraviš, ni lahko

V Europi Donni želijo ženske na delavnicah naučiti, da se znajo obvladovati, se spopasti s strahom, žalostjo, jezo, depresijo. »To so težke stvari, zato želimo ženskam pomagati čim prej.« V združenju deluje tudi posebna skupina mladih bolnic, ki danes šteje že več kot 200 članic. Pred leti se jim je pridružila tudi Tanja. Za mlade bolnice veljajo tiste, ki so zbolele pred 40. letom, več kot 80 odstotkov jih namreč zboli po 50. letu. Za mlade ženske, ki so še v reproduktivni dobi, je zelo pomembno, da se seznanijo z vsemi možnostmi ohranjanja plodnosti, ustvarjanja družine, kako nadaljevati študij, ustvariti kariero. Delodajalci se namreč še vedno bojijo zaposliti žensko, ki je bila onkološka bolnica. »Tudi ko že ozdraviš, imaš v življenju še vedno veliko nekih ovir in tabujev. Mlajše ženske to občutimo bolj kot tiste po 50. ali 60. letu, ki so morda že upokojene. Tu so trajne bolniške, dolge odsotnosti iz službe, ena od posledic je tudi socialna izolacija.«

Materinstva ni odpisala

Rak je kajpak spremenil nadaljevanje Tanjinega življenja. Vrednote se spremenijo, pravi. »Včasih rečem, da sem postala velik egoist, ker bolj poskrbim zase, kot bi sicer.« Tanja ni rodila pred boleznijo, ostala je brez obeh dojk, a še ni opustila misli na materinstvo. »Imam moža, s katerim sva skupaj že od srednje šole. Vse to sva prestala skupaj, skupaj sva sprejela te odločitve. Zdravniki so me tolažili, da bom čez 10 let še vedno mlada, ženske danes rojevajo pozneje. Še vedno je ta tema odprta, bomo videli, kako bo.« Na koncu je vedno možnost tudi posvojitev, še pravi Tanja in se tudi pošali, da enega otroka že ima, kosmatinca na štirih nogah.


Kaj ji je bolezen prinesla in kaj odnesla? »Morda se čudno sliši, toda velikokrat pravim, da mi je bolezen več prinesla, kot odnesla. Vzela mi je obe dojki in nekaj zdravja, dala pa mi je ogromno novih izkušenj, krasnih ljudi. Tudi novo kariero.« Prej je delala kot raziskovalka na veterinarski fakulteti, zdaj pa to opustila in se tudi profesionalno povsem posvetila Europi Donni. Kako nanjo vplivajo te, velikokrat težke in tragične zgodbe? »Na začetku je bilo težko, sodelovala sem s psihoterapevti, naučila sem ločevati, da to ni moja zgodba. Skozi leta se navadiš.«

Tri minute za zdravje

Bi imela zase pri 26 letih kakšen nasvet, danes, ko je 10 let starejša in pametnejša? »Nisem si redno pregledovala dojk. Precej naključno sem začutila bulico. Zato apeliram na vse mlade ženske, naj si začnejo pregledovati dojke. Tako bodo spoznale svoje telo. Ne da bi nekaj iskale, ampak da bodo čim prej zaznale, če se kdaj kaj pojavi. Za ženske do 50. leta je to edino orodje. To nam vzame tri minute na mesec, mislim, da si vsaka lahko vzame toliko časa za zdravje.«