Uhajanje urina je rešljiva težava
Ne glede na to, zakaj komu uhaja urin, to negativno vpliva na splošno kakovost življenja. Urin so odpadne snovi, ki jih izločijo ledvice. Te so poleg sečevodov, mehurja in sečnice del urinarnega trakta. Urin je spravljen v mehurju. Ko se napolni, signalizira možganom, da moramo na vodo. Ko uriniramo, se krožna mišica zapiralka odpre in urin se izloči iz telesa. Kadar nas muči urinarna inkontinenca, eden ali več delov urinarnega trakta ne deluje pravilno.
Obstaja več vrst uhajanja urina. Kadar nas nenadoma prime na vodo tako zelo, da moramo lulati takoj, je to urgentna inkontinenca. Stresna inkontinenca pomeni uhajanje urina med različnimi aktivnostmi – telovadbo, smejanjem, kihanjem. Zanjo so značilne šibke mišice medeničnega dna, ki ne zmorejo več podpirati medeničnih organov, pogosto se pojavi po porodu, pri moških pa po operaciji prostate. Če se vaš mehur ne izprazni popolnoma vsakič, ko urinirate, imate lahko prelivno inkontinenco; značilna je za ljudi s kroničnimi boleznimi, kot sta multipla skleroza in diabetes. Urin lahko uhaja tudi zaradi drugih vzrokov, čemur pravimo mešana inkontinenca. Inkontinenca je lahko začasna, kar pomeni, da traja le določen čas, nato pa preneha. Takšno je denimo uhajanje urina zaradi urinarne infekcije, nosečnosti ali jemanja določenih zdravil.
Simptomi in diagnoza
Zdravnik bo najprej poskušal določiti vrsto inkontinence. Spraševal vas bo, kako in kdaj se dogaja ter koliko časa vas že muči. Zanimalo ga bo, katera zdravila jemljete in ali ste bili kdaj noseči. Nato bo preveril morebitne telesne vzroke zanjo ter vas poslal v laboratorij na odvzem urina. Napotil vas bo na ultrazvok mehurja, morda tudi na stresni test pri specialistu.
Vzroke lahko zdravnik preverja tudi s cistoskopijo. Gre za postopek, pri katerem v mehur in sečnico porinejo tanko upogljivo cevko s kamero na koncu. Pri urodinamičnem testiranju bo zdravnik morda s cevko napolnil mehur z vodo in tako preveril, koliko tekočine zadrži. Mogoč je tudi test z vložkom, s pomočjo katerega zdravnik izmeri, koliko urina vam je ušlo. Na podlagi preiskav določi postopek zdravljenja.
Urinsko inkontinenco lahko omilimo z zdravili. Nekatera stabilizirajo mišične kontrakcije, ki povzročajo težave s čezmerno aktivnim mehurjem, druga, nasprotno, sproščajo mišice in omogočijo, da se vaš mehur popolnoma izprazni. Uhajanje urina lahko preprečimo že s prilagoditvijo svojih navad, denimo s stalnim urnikom praznjenja mehurja ali keglovimi vajami. Mehur lahko natreniramo, da postopoma podaljšujemo čas, ko gremo na stranišče. Mogoče je tudi kirurško ali nekirurško zdravljenje; med slednje, manj invazivne postopke sodijo denimo zdravljenje z injekcijami Botulinum toxina, z vstavljanjem spodbujevalnika, laserskimi postopki ali fizioterapijo medeničnega dna. Pri operaciji kirurg najpogosteje podpre sečnico z mrežico ali trakom.
