Ulica oranžnih zastav

V petek dopoldne, 26. aprila, so izolski komunalni delavci izobešali zastave po mestu. V čast in poklon dnevu upora proti okupatorju so ulice krasili s slovenskimi tribarvnicami in evropsko modro zastavo, ki si bodo delale družbe na mestnih vpadnicah in pročeljih hiš najverjetneje vse do konca prvomajskih praznikov. Vsaj na Manziolijevi palači in na dostopih do Manziolijevega trga pa bi tistega dne upravičeno vihrale zastave neke druge barve. Oranžne. Kot znamenje Orange Wine Festivala, ki je po le nekaj letih že postal praznik. Praznik pridelovalcev in ljubiteljev belih vin s podaljšano maceracijo, ki z roko v roki stopajo v bran pravici do drugačnega vina.

Oranžno ali jantarno obarvanih vin se še vedno drži pridih novosti, čeprav je resnica verjetno povsem drugačna, da so »bela« vina tista s krajšim stažem. Njihovo uveljavitev je spremljal vzpon novodobne kletarske ideologije, ki je iskala recept za podreditev narave zgolj eni izmed možnih predstav o vinu. Enologija ne bi smela zagovarjati enoumja, toda pogosto je v službi ponudnikov selekcioniranih kvasovk, hladilnih naprav za nadzorovanje temperature vrenja, sredstev za bistrenje in opreme za filtriranje vin, da vseh drugih dodatkov za uglaševanje cvetice ali bogatenje telesa in sorodnih zvarkov niti ne omenjam. S tako miselnostjo v kleti, ki ubije vse, kar je specifičnega za neko sorto in vinorodni okoliš, je tudi povsem vseeno, s kakšnimi pripravki se dela v vinogradu, koliko življenja je še ostalo na grozdju, v zemlji, v zraku ...

Oranžni vinarji niso revolucionarji, so bolj protestanti, ki zagovarjajo vračanje k starim vrednotam. Ki ne kupujejo in prodajajo odpustkov v obliki fitofarmacevtskih in enoloških sredstev, ampak poskušajo v partnerstvu z naravo pridelati vina, ki jih eni označujejo za biološka, drugi za organska, ekološka ali kar naravna, zagotovo pa bi jim lahko rekli tudi avtorska vina. To zagotovo velja za pridelke tistih kleti, ki so obojeroč sprejele novo paradigmo, številne druge pa ostajajo kot dvoživke, ki bi obdržale škrge in živele v vodi, občasno pa bi šle na sprehod po gozdu. No ja, če se bojijo prečkat cesto na poti do mlake, je že bolje, da ostanejo vse življenje paglavci ...

»S seboj pa vabim druge vas junake,« bi Črtomir pozval somišljenike, če bi se bojeval za barvo vina in ne za vero staro, toda zdi se, da ima ta poziv v Sloveniji kar precej sledilcev, pa kdor koli že je bil tisti, ki ga je prvi izrekel. Je bila prej macerirana rebula ali klarnica, zelen ali malvazija, pinela ali šipon? Avtohtone in domorodne sorte so imele prednost, kot da bi hoteli vinarji dokazati, da mogoče nimajo svetovljanstva kakega chardonnayja ali sivega pinota, zato pa imajo pravico, da so lahko drugačne. Svojske in samosvoje, zato tudi karizmatične. In ko so dali možnost še vitovski in kraljevini, so se spomnili, da bi v novo/staro obleko oblekli tudi sauvignon, chardonnay, beli pinot, traminec ali tokaj (jakot). Res zanimiv obrat, ki so ga morali opaziti tudi v vodstvu enega največjih vinskih sejmov na svetu, veronskega Vinitaly, katerega predstavniki so prišli na oglede v Izolo z namenom, da tudi oni odpro vrata oranžnemu protestu.

Da se nekaj drugačnega prav zares dogaja, da ne gre več za nekaj zanesenjakov (kar je lepša beseda za norce), ampak za vino, ki navdušuje, so »priznali« tudi organizatorji berlinskega vinskega ocenjevanja, ki so letos kot prvi omogočili oranžnim vinom tekmovanje v lastni kategoriji. Z opaznim deležem Slovencev tako glede števila prijavljenih kot nagrajenih vin, kar potrjuje, da ne znamo samo pripovedovati vinskih zgodb, ampak tudi krojiti vinsko zgodovino.

Zato bi se kakšna oranžna zastava v teh dneh več kot prilegla. In to ne zgolj v Izoli, ki bi si v trajen spomin na nekaj, kar smo prvi ponudili svetu prav pri nas, zaslužila svojo Ulico oranžnih vin. Hvala, Bruno Zaro, Sašo Dravinec in vsi, ki ste dali oranžnim vinarjem možnost, da se predstavijo, še najbolj pa hvala njim samim, ki so si s svojimi »anarhijami« (kot jim pravi Aci Urbajs) upali stopiti v javnost.