KOSTI SE JIM NE CELIJO

Upočasnjuje telesni in duševni razvoj

Razpoznavni znak svetovnega dneva downovega sindroma so pisane kratke nogavice, ki opozarjajo, da so ljudje, ki živijo na tem planetu, raznoliki.
Fotografija: Gibanje dobro dene kostem, a je potrebna pazljivost. FOTO: Halfpoint, Getty Images
Odpri galerijo
Gibanje dobro dene kostem, a je potrebna pazljivost. FOTO: Halfpoint, Getty Images

Razikava, ki so jo opravili na teksaški šoli A&M za veterinarsko medicino in biomedicinske vede (A&M School of Veterinary Medicine & Biomedical Sciences), je opozorila, da morajo zdravniki pri ljudeh z downovim sindromom (DS) posvetiti posebno pozornost zdravju kosti: te se po zlomu lahko ne zacelijo.

Kostna gostota je pri ljudeh z DS nižja. FOTO: Halfpoint, Getty Images
Kostna gostota je pri ljudeh z DS nižja. FOTO: Halfpoint, Getty Images

Ta pogosta prirojena napaka značilno vpliva na posameznikov razvoj, poleg tega pa vodi v številne zdravstvene težave: razen z duševnimi motnjami se ljudje z DS soočajo tudi z ohlapnimi sklepi, srčnimi napakami, apnejo in neplodnostjo. Že pred omenjeno raziskavo je bilo znano, da imajo ljudje z DS manjšo kostno gostoto, zaradi česar so bolj nagnjeni k zlomom. Znanstveniki so vedeli tudi, da se ljudem z DS kosti celijo drugače, odkritje, da se jim sploh ne celijo, pa je bilo precej revolucionarno.

Osebni zdravnik naj redno preverja parametre zdravja skeleta. FOTO: Chinnapong, Getty Images
Osebni zdravnik naj redno preverja parametre zdravja skeleta. FOTO: Chinnapong, Getty Images

Ko se kosti zaraščajo, se na njih pojavi mehka snov, ki deluje kot neke vrste lepilo in poveže dva konca kosti znova skupaj. Pri ljudeh z downovim sindromom ta snov sicer začne nastajati, vendar ne uspe združiti kosti. To je zaskrbljujoče, saj ima lahko nezaceljen zlom poguben vpliv na zdravstveno stanje posameznika, še posebej pri ljudeh z DS, ki trpijo za izgubo kostne gostote. Zaradi tega bi morali tveganju za zlome pri ljudeh z DS nameniti veliko pozornosti, opozarjajo raziskovalci in še, da tega verjetno doslej niso opazili zato, ker je bila življenjska doba ljudi z DS v preteklosti precej krajša.

Po podatkih ameriškega Centra za nadzor in preventivo nad boleznimi je bila pričakovana življenjska doba za ljudi z DS leta 1960 10 let, 2007. je narasla na 47 let, danes je že 60 let. Z gotovostjo seveda ne moremo napovedati, kako dolgo bo živel posameznik z downovim sindromom, tako kot tega ne moremo napovedati za nikogar drugega. Drugi razlog naj bi bil, da se ljudi z DS ni posebej beležilo v evidencah zlomov. Znanstveniki svetujejo, naj osebni zdravniki pri ljudeh z DS nadzorujejo raven vitamina D in vse ostale parametre, ki govorijo o zdravju skeleta.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije