KUKMAK
Užitna goba s travnikov
Meso travniškega kukmaka je belo ali rumenkasto, na zraku porumeni; zamenjamo ga lahko s strupenim karbolnim, ki ima pri kuhanju neprijeten vonj.
Odpri galerijo
Najprej je okrogel in skrit v travi. FOTOgrafije: Ana Ivanovič
Ker je trenutno dovolj vlage in tudi temperature so dokaj ugodne, so po travnikih začeli rasti kukmaki (Agaricus). Pri nas uspeva kar nekaj vrst, vendar je travniški kukmak (Agaricus campestris) najpogostejši in najbolj poznan.
Prvi ga je leta 1753 opisal švedski naravoslovec Carl Linnaeus in ga imenoval Agaricus campestris. Pozneje je goba dobila generično ime Psalliota, ki izhaja iz grške besede, nanašajoče se na obroček na betu, zato lahko še vedno najdemo v starejših zapisih ime Psalliota campestris, ki je pravzaprav sinonim za Agaricus campestris. Epitet campestris, ki ga je Carl Linnaeus izbral že leta 1753, ostaja do danes nespremenjen in izhaja iz latinske besede za polje, torej bi ga lahko imenovali tudi poljski kukmak. Vendar so se naši nekdanji določevalci, ob prvi najdbi pri nas, odločili za ime travniški kukmak.
Klobuk ima premer od 3 do 10 cm, je kremasto bele barve, včasih pri zorenju nastanejo na površini majhne luske. Najprej je kroglaste oblike, pozneje se razpre in zravna. Rob ostane tudi pri odrasli gobi rahlo zapognjen.
Trosovnica je v obliki lističev, ki so mladi gosti, pokriti s kopreno, bele barve, nato se ob dozorevanju trosov vse bolj barvajo, najprej v rožnato in pozneje v rjavo, skoraj črno barvo. Bet je od 3 do 10 cm visok in do 2 cm debel. Je valjaste oblike, poln, proti dnišču včasih ožji, lahko je tudi odebeljen, večkrat tudi rahlo ukrivljen. Je bel, gladek, na njem pa visi obroček, ki hitro odpade. Proti dnišču je luskast in nikoli ne porumeni. Če se to zgodi, nismo nabrali prave vrste, temveč strupeno gobo, imenovano karbolni kukmak.
Meso je belo, prijetnega vonja in okusa. Nikoli na prerezu ne porumeni ali pordeči. Goba je užitna, vsestransko uporabna, za juhe, omake, mlade pa tudi za konzerviranje v kis in za zamrzovanje.
Travniški kukmak raste od začetka poletja pa vse do pozne jeseni na gnojenih travnikih, pašnikih, v parkih, najraje v večjih skupinah, lahko pa tudi posamično. Velikokrat vidimo, kako se na pašniku pasejo krave, med njihovimi velikimi iztrebki pa je vse belo gob, travniških kukmakov, seveda. Podobna jim je goba, ki se največkrat uporablja kot gojitvena, to je dvotrosni kukmak, Agaricus bisporus. Njihov micelij se hrani z odmrlo vegetacijo v tleh, npr. s koreninami raznih trav. Zaradi množice gob, ki lahko zrastejo na enem travniku ali pašniku, in včasih jih je res enormno, lahko v kratkem času naberemo več, kot je z zakonom oz. uredbo dovoljeno. Vendar pazimo, da ne presežemo določila dveh kilogramov na osebo na dan, saj nas lahko obisk inšpektorja zaradi čezmerno nabrane količine gob drago stane.
Kot sem že omenila, lahko travniški kukmak zamenjamo s strupenim karbolnim (Agaricus xanthoderma), ki pa ima, poleg rumenečega dnišča, rahlo tudi klobuka in beta, zelo neprijeten vonj pri kuhanju: po karbolu (karbolni kislini), kemijsko je imenovan fenol. Ta ima škodljive učinke na osrednje živčevje in srce, ki se lahko končajo z aritmijo, srčnim napadom in komo. Zato pazljivo pri nabiranju kukmakov po travnikih, ki ne smejo rumeneti, vonj pa mora biti prijeten in ne po kakšnem črnilu oz. karbolu ali fenolu. Pa dobro bero želim!
Prvi ga je leta 1753 opisal švedski naravoslovec Carl Linnaeus in ga imenoval Agaricus campestris. Pozneje je goba dobila generično ime Psalliota, ki izhaja iz grške besede, nanašajoče se na obroček na betu, zato lahko še vedno najdemo v starejših zapisih ime Psalliota campestris, ki je pravzaprav sinonim za Agaricus campestris. Epitet campestris, ki ga je Carl Linnaeus izbral že leta 1753, ostaja do danes nespremenjen in izhaja iz latinske besede za polje, torej bi ga lahko imenovali tudi poljski kukmak. Vendar so se naši nekdanji določevalci, ob prvi najdbi pri nas, odločili za ime travniški kukmak.
Klobuk ima premer od 3 do 10 cm, je kremasto bele barve, včasih pri zorenju nastanejo na površini majhne luske. Najprej je kroglaste oblike, pozneje se razpre in zravna. Rob ostane tudi pri odrasli gobi rahlo zapognjen.
Trosovnica je v obliki lističev, ki so mladi gosti, pokriti s kopreno, bele barve, nato se ob dozorevanju trosov vse bolj barvajo, najprej v rožnato in pozneje v rjavo, skoraj črno barvo. Bet je od 3 do 10 cm visok in do 2 cm debel. Je valjaste oblike, poln, proti dnišču včasih ožji, lahko je tudi odebeljen, večkrat tudi rahlo ukrivljen. Je bel, gladek, na njem pa visi obroček, ki hitro odpade. Proti dnišču je luskast in nikoli ne porumeni. Če se to zgodi, nismo nabrali prave vrste, temveč strupeno gobo, imenovano karbolni kukmak.
Meso je belo, prijetnega vonja in okusa. Nikoli na prerezu ne porumeni ali pordeči. Goba je užitna, vsestransko uporabna, za juhe, omake, mlade pa tudi za konzerviranje v kis in za zamrzovanje.
Travniški kukmak raste od začetka poletja pa vse do pozne jeseni na gnojenih travnikih, pašnikih, v parkih, najraje v večjih skupinah, lahko pa tudi posamično. Velikokrat vidimo, kako se na pašniku pasejo krave, med njihovimi velikimi iztrebki pa je vse belo gob, travniških kukmakov, seveda. Podobna jim je goba, ki se največkrat uporablja kot gojitvena, to je dvotrosni kukmak, Agaricus bisporus. Njihov micelij se hrani z odmrlo vegetacijo v tleh, npr. s koreninami raznih trav. Zaradi množice gob, ki lahko zrastejo na enem travniku ali pašniku, in včasih jih je res enormno, lahko v kratkem času naberemo več, kot je z zakonom oz. uredbo dovoljeno. Vendar pazimo, da ne presežemo določila dveh kilogramov na osebo na dan, saj nas lahko obisk inšpektorja zaradi čezmerno nabrane količine gob drago stane.
Kot sem že omenila, lahko travniški kukmak zamenjamo s strupenim karbolnim (Agaricus xanthoderma), ki pa ima, poleg rumenečega dnišča, rahlo tudi klobuka in beta, zelo neprijeten vonj pri kuhanju: po karbolu (karbolni kislini), kemijsko je imenovan fenol. Ta ima škodljive učinke na osrednje živčevje in srce, ki se lahko končajo z aritmijo, srčnim napadom in komo. Zato pazljivo pri nabiranju kukmakov po travnikih, ki ne smejo rumeneti, vonj pa mora biti prijeten in ne po kakšnem črnilu oz. karbolu ali fenolu. Pa dobro bero želim!
