Uživanja pri mizi ne poznajo
Ločimo več vrst in oblik motenj hranjenja: anoreksija, bulimija, kompulzivno hranjenje oziroma prenajedanje, v zadnjih dveh desetletjih pa sta se v ospredje prerinili še ortoreksija, ki zapoveduje hranjenje z izključno zdravo, neoporečno hrano, in bigoreksija, ki pomeni obsedenost z mišičastim telesom. Skupni imenovalec vseh so duševne motnje in globoke čustvene stiske posameznika, nezdrav odnos do hrane pa so manifestacija teh težav.
Kot opozarjajo strokovnjaki, ne velja enačiti motenj hranjenja in motenj prehranjevanja, ki so v bistvu nezdravi prehranski vzorci in dandanes lastnost mnogih; mednje prištevamo neredno prehranjevanje, pogosto nihanje telesne teže, nenehno izmenjavo diet in spremembe jedilnika, enolično prehrana itn. Motnje hranjenja pa so kompleksna težava, kjer je način prehranjevanja izraz duševne motnje; težava se zdi enostavno rešljiva z vzpostavitvijo normalnega režima hranjenja, a brez spopadanja z duševnimi bolečinami in stiskami ter nizko samopodobo preprosto ne gre, pojasnjujejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
Potreba po nadzoru
Motnje hranjenja se lahko pojavijo v različnih življenjskih obdobjih, najpogosteje pa doletijo mladostnike. Pri ortoreksiji je začetek pri večini enak: vsi si želijo zdravega prehranjevanja in dobrega počutja. Pri tem si največkrat omejijo vnos maščob in sladkorja, zadnja leta se mnogi odpovedujejo tudi glutenu, nekateri preizkušajo različne prehranske režime z izločanjem ali omejevanjem različnih skupin živil. A večina jih slej ko prej obupa in opusti nove zapovedi, nekateri pa vendarle vztrajajo. Med temi mnogim uspe obstati znotraj razumskih meja, nekateri pa gredo mnogo predaleč. Potreba po nadzoru je zaradi različnih vzgibov preprosto premočna.
V ozadju je pogosto depresija ali tesnoba.
Obolevajo tako moški kot ženske, ki so jim skupne motene predstave o lastnem telesu, pogosto jih spremljata depresija in tesnoba. Kot rečeno, je ortoreksija ena od novejših oblik, pri kateri se posameznik pri sestavi jedilnika osredotoča predvsem na odrekanje vsemu, kar bi bilo lahko za zdravje škodljivo. Nenehno preverja sezname sestavin in prebira deklaracije, izraža zaskrbljenost zaradi določenih sestavin, zaradi nezadovoljstva in strahu izloča vse več sestavin in živil. Hrani posveča več ur na dan, obroke skrbno načrtuje več dni vnaprej, ob uživanju nepopolnih živil se pojavi občutek krivde. Osrednja motivacija ni usmerjena v izgubo teže kot pri drugih motnjah hranjenja, temveč v doseganje občutka popolnosti in čistosti; kljub temu pa je nadzor nad izbrano telesno težo pomemben, saj ima posameznik tako občutek, da drži vse vajeti v rokah. Osebe z ortoreksijo so v odnosu do drugih pogosto vzvišene, saj se imajo za poznavalce, malone prehranske strokovnjake. Bolj restriktivna ko je njihova dieta, bolj izpopolnjene se počutijo.
Uživanja pri mizi ne poznajo, najpomembnejši sta prehranska vrednost in sestava obroka. Ker ne zaupajo okolici pri pripravi jedi, se prehranjujejo izključno doma in se umikajo iz kroga družine ter družbe. Seznam dovoljenih živil je vse krajši, a če izbrane sestavine niso na voljo, jih doleti stiska.
