V boju z bolečino
To, kako močno bomo občutili bolečino, je odvisno od marsičesa, tudi od kulture. Ljudje imamo različen prag bolečine in kar nekoga neznosno boli, lahko drugemu pomeni le manjšo težavo.
Bolečina se deli na akutno, ki se pojavi nenadoma in traja krajši čas, ter kronično, ki traja do tri do pet mesecev in dlje. Glede na patofiziološko osnovo se bolečina deli na somatsko, visceralno in nevropatsko. Somatsko povzroča stimulacija živčnih končičev. Pri tej vrsti navadno ni težko določiti vira bolečine, ki je v kosteh, mišicah, kitah, sklepih ali vezivnem tkivu. Navadno je povezana z gibanjem. Bolečina ob poškodbah notranjih organov se imenuje visceralna; čutimo jo denimo ob težavah z žolčnimi kamni. Najbolj neprijetna je nevropatska bolečina, ki nastane kot posledica poškodbe perifernih živcev in jo je težko zdraviti.
Bolečino odpravljamo z analgetiki, ki pa je ne ozdravijo, pač pa jo le utišajo, in niso primerni za dolgotrajno uporabo. Osnovno sredstvo za zdravljenje bolečine je po Svetovni zdravstveni organizaciji paracetamol. Sledijo nesteroidna antirevmatična zdravila (npr. diklofenak, naproksen in ibuprofen), nazadnje pa se poseže po blagih opioidih. Obiščemo lahko tudi katero od samoplačniških protibolečinskih ambulant, kjer nam lahko pomagajo z različnimi pristopi.
Ob hudi akutni bolečini nam denimo ponudijo blokado, injekcijski vnos analgetikov in protivnetnih zdravil na problematična mesta. Manj invazivna metoda zdravljenja bolečine je elektroterapija. Najpogosteje se uporablja pri bolnikih s kroničnimi bolečinami, kot so artritis, bolečine v hrbtu ali fibromialgija. Nekatere vrste kronične bolečine zdravniki pomagajo omiliti z antidepresivi.
Kar nekoga neznosno boli, lahko drugemu pomeni le manjšo težavo.
Psihološke intervencije
Za zdravljenje bolečine se uporabljajo tudi akupunktura (na primer pri bolečinah v medenici ali glavobolu) ali hipnoterapija. Pri slednji vas psiholog ali zdravnik popelje v spremenjeno stanje zavesti in tako pomaga odvrniti pozornost od bolečine. Rezultat je manjše nelagodje. Bolečino lahko omilijo tudi druge terapije, ki se namesto telesnemu posvečajo duševnemu stanju. Najpogosteje uporabljene psihološke intervencije pri zdravljenju bolečine so: kognitivno vedenjska terapija, zmanjševanje stresa na podlagi čuječnosti in terapija sprejemanja in predanosti (ACT). Tovrstne terapije delujejo tako, da spremenijo naš odnos do bolečine, predvsem zmanjšujejo strah pred njo in osredotočanje nanjo, s tem pa dosežejo, da nas manj boli. Tako bomo na primer bolečino manj čutili že, če se bomo posvetili zanimivi dejavnosti, na primer branju knjige ali ogledu filma.
Pri nekaterih kratkotrajnih akutnih bolečinah, denimo tisti v križu, je pomemben počitek. Pri določenih tipih bolečine pomagajo tudi vadba ali topli oziroma hladni obkladki. Redna telesna dejavnost bo možnost za nastanek nekaterih vrst bolečine zmanjšala. Kdaj moramo takoj k zdravniku? Če bolečino spremljajo dodatni simptomi, na primer vročina ali mravljinčenje v predelu, kjer boli, kadar je izjemno močna ali vpliva na našo mobilnost.
Samozdravljenje bolečine ne sme trajati več kot teden dni. Če vztraja, obiščimo zdravnika. Pri otrocih, mlajših od 12 let, ne čakamo, ampak jih takoj odpeljemo k zdravniku.
Odpravljamo jo z analgetiki, a ti je ne ozdravijo, ampak jo le utišajo, in niso primerni za dolgotrajno uporabo.
