SEZONSKA MOTNJA
V depresiji, ker ni sonca
Sezonska razpoloženjska motnja se pojavlja skorajda izključno v zimskih mesecih, in to iz leta v leto.
Odpri galerijo
Depresija je poleg tesnobnosti najpogostejša duševna motnja. Prizadene lahko vsakogar – mlajše, starejše, moške in ženske. Kot ocenjujejo strokovnjaki, bo vsaj enkrat v življenju za njo zbolela vsaka šesta oseba, ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami.
Čeprav je danes znanje o njej izjemno napredovalo, se še vedno prevečkrat zgodi, da jo spregledamo tako laiki kot tudi strokovnjaki. Neprepoznana ali nepravilno obravnavana depresija pomeni trpljenje za posameznika, ki ga lahko konča tudi s samomorom, opozarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Po definiciji pomeni duševno motnjo, ki prizadene človekovo razpoloženje, njegove misli, čustva, vedenje in telo in posledično vpliva na njegovo delovanje v krogu družine in zunaj nje. Kadar zbolimo, se v delu možganov, ki uravnava razpoloženje, poruši ravnovesje kemičnih prenašalcev, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami.
Depresija je bolezen, za katero sta značilni dolgotrajna žalost in izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih običajno uživamo, ob tem pa je ovirano naše delovanje, ko s težavo poskrbimo za vsakdanja opravila. Psihologi opozarjajo, da če zaradi hude žalosti ali nesposobnosti nismo sposobni opravljati vsakodnevnih opravil, se nismo sposobni razveseliti, opuščamo pomembne dejavnosti, razmišljamo, da življenje nima več nobenega smisla in da je vse v prihodnosti črno, in če to traja štirinajst dni, je vsekakor treba poiskati pomoč zdravnika.
Osebe z depresijo se običajno soočajo z izgubo energije, spremembo teka in spanja, tesnobo, zmanjšano zmožnostjo koncentracije, neodločnostjo, nemirom, občutkom nevrednosti, krivdo, brezupom, mislimi na samopoškodovanje ali samomor.
Poleg tipične depresije je pogosta atipična oziroma tako imenovana zimska depresija, ki jo strokovnjaki imenujejo sezonska razpoloženjska motnja. Večina ljudi je v zimskem času slabše razpoložena, nekatere pa doleti tudi prava depresija. Za sezonsko razpoloženjsko motnjo so značilni dolgotrajna brezvoljnost, slabša koncentracija, pomanjkanje energije, povečana želja po sladkem, še posebno v večernih urah, upade pa tudi spolni nagon.
Med simptomi so utrujenost, jokavost, telesne bolečine in povečanje telesne teže. Kot pravijo psihologi, gre pri zimski depresiji za motnjo razpoloženja, ki obsega vsakoletno doživljanje depresivne epizode v zimskih mesecih, ko je manj naravne sončne svetlobe. Razlika med zimsko in tipično depresijo v tem, da se prva pojavlja skorajda izključno v zimskih mesecih in se ponavlja iz leta v leto. Najpogosteje izbruhne novembra, ko se pomembno zmanjša količina dnevne svetlobe, vrh doseže januarja in februarja, umiri pa se s prihodom sončnih dni.
Za diagnozo sezonska depresija se mora ta vsaj dvakrat zapored ponoviti v enakem časovnem obdobju, pravijo strokovnjaki na NIJZ. Sezonska depresija povzroča veliko trpljenje ter lahko zelo ovira življenje in delo. Ljudje s to motnjo se pogosto odmaknejo od prijateljev, le stežka dokončajo preproste naloge in so zelo razdražljivi, zaradi česar se zapletajo v konfliktne situacije. Brez zdravljenja lahko ta motnja zelo slabo vpliva na življenje posameznika.
Ne glede na to, za kakšno motnjo razpoloženja gre, sezonsko ali tipično depresijo, jo je treba zdraviti, pravijo psihologi. Danes je na voljo več učinkovitih načinov zdravljenja, ki se prepletajo. Zdravijo jo s pogovornimi terapijami, to so različne oblike psihoterapije, kot sta vedenjsko-kognitivna terapija in svetovanje. Zdravijo jo tudi z zdravili – antidepresivi.
Najpogosteje pa jo zdravijo s kombinacijo obeh načinov, torej tako z zdravili kot s psihoterapijo. Tako antidepresivi kot prijetne dejavnosti povečujejo delovanje tistih delov možganov, ki so zaradi motenega ravnovesja kemičnih prenašalcev premalo aktivni. Zdravljenje je odvisno od trajanja in globine; blage depresije lahko izzvenijo same, pri hujših oblikah pa se stanje poglablja, znaki se množijo in večajo težave, posameznik jih ne obvlada več. Takrat se običajno poišče pomoč.
Prvi korak je pregled pri zdravniku. Depresiven človek se za obisk pogosto ne odloči sam, bodisi ker ne prepozna svojih težav bodisi ker meni, da mu ni pomoči. Zato je izjemno pomembno, pravijo na NIJZ, da znake pozna čim več ljudi, ki bodo lahko posameznika usmerili k virom pomoči.
Čeprav je danes znanje o njej izjemno napredovalo, se še vedno prevečkrat zgodi, da jo spregledamo tako laiki kot tudi strokovnjaki. Neprepoznana ali nepravilno obravnavana depresija pomeni trpljenje za posameznika, ki ga lahko konča tudi s samomorom, opozarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Po definiciji pomeni duševno motnjo, ki prizadene človekovo razpoloženje, njegove misli, čustva, vedenje in telo in posledično vpliva na njegovo delovanje v krogu družine in zunaj nje. Kadar zbolimo, se v delu možganov, ki uravnava razpoloženje, poruši ravnovesje kemičnih prenašalcev, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami.
Depresija je bolezen, za katero sta značilni dolgotrajna žalost in izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih običajno uživamo, ob tem pa je ovirano naše delovanje, ko s težavo poskrbimo za vsakdanja opravila. Psihologi opozarjajo, da če zaradi hude žalosti ali nesposobnosti nismo sposobni opravljati vsakodnevnih opravil, se nismo sposobni razveseliti, opuščamo pomembne dejavnosti, razmišljamo, da življenje nima več nobenega smisla in da je vse v prihodnosti črno, in če to traja štirinajst dni, je vsekakor treba poiskati pomoč zdravnika.
Pomagajmo si samiDa se v dnevih brez sončne svetlobe ne bi počutili slabo, si lahko poskušamo pomagati, a ne z alkoholom in kofeinom, saj lahko stanje še poslabšamo. Raje poskusimo z zdravo prehrano, zlasti zelenjavo in sadjem, privoščimo si ogljikove hidrate, tuno in česen. Dovolj moramo popiti, predvsem vode, pa tudi zeliščnih čajev, ter biti primerno telesno aktivni, saj vadba preganja slabo voljo. In tudi dovolj spanca si moramo privoščiti, če ga je premalo, nismo le slabe volje, smo še razdražljivi in se ne moremo dobro osredotočiti na delo.
Osebe z depresijo se običajno soočajo z izgubo energije, spremembo teka in spanja, tesnobo, zmanjšano zmožnostjo koncentracije, neodločnostjo, nemirom, občutkom nevrednosti, krivdo, brezupom, mislimi na samopoškodovanje ali samomor.
Ko je krivo vreme
Poleg tipične depresije je pogosta atipična oziroma tako imenovana zimska depresija, ki jo strokovnjaki imenujejo sezonska razpoloženjska motnja. Večina ljudi je v zimskem času slabše razpoložena, nekatere pa doleti tudi prava depresija. Za sezonsko razpoloženjsko motnjo so značilni dolgotrajna brezvoljnost, slabša koncentracija, pomanjkanje energije, povečana želja po sladkem, še posebno v večernih urah, upade pa tudi spolni nagon.
Med simptomi so utrujenost, jokavost, telesne bolečine in povečanje telesne teže. Kot pravijo psihologi, gre pri zimski depresiji za motnjo razpoloženja, ki obsega vsakoletno doživljanje depresivne epizode v zimskih mesecih, ko je manj naravne sončne svetlobe. Razlika med zimsko in tipično depresijo v tem, da se prva pojavlja skorajda izključno v zimskih mesecih in se ponavlja iz leta v leto. Najpogosteje izbruhne novembra, ko se pomembno zmanjša količina dnevne svetlobe, vrh doseže januarja in februarja, umiri pa se s prihodom sončnih dni.
Zelo pomembno je, da znake depresije pozna čim več ljudi, ki bodo lahko trpečega usmerili k virom pomoči.
Za diagnozo sezonska depresija se mora ta vsaj dvakrat zapored ponoviti v enakem časovnem obdobju, pravijo strokovnjaki na NIJZ. Sezonska depresija povzroča veliko trpljenje ter lahko zelo ovira življenje in delo. Ljudje s to motnjo se pogosto odmaknejo od prijateljev, le stežka dokončajo preproste naloge in so zelo razdražljivi, zaradi česar se zapletajo v konfliktne situacije. Brez zdravljenja lahko ta motnja zelo slabo vpliva na življenje posameznika.
Treba jo je zdraviti
Ne glede na to, za kakšno motnjo razpoloženja gre, sezonsko ali tipično depresijo, jo je treba zdraviti, pravijo psihologi. Danes je na voljo več učinkovitih načinov zdravljenja, ki se prepletajo. Zdravijo jo s pogovornimi terapijami, to so različne oblike psihoterapije, kot sta vedenjsko-kognitivna terapija in svetovanje. Zdravijo jo tudi z zdravili – antidepresivi.
Najpogosteje pa jo zdravijo s kombinacijo obeh načinov, torej tako z zdravili kot s psihoterapijo. Tako antidepresivi kot prijetne dejavnosti povečujejo delovanje tistih delov možganov, ki so zaradi motenega ravnovesja kemičnih prenašalcev premalo aktivni. Zdravljenje je odvisno od trajanja in globine; blage depresije lahko izzvenijo same, pri hujših oblikah pa se stanje poglablja, znaki se množijo in večajo težave, posameznik jih ne obvlada več. Takrat se običajno poišče pomoč.
Pomanjkanje svetlobe povzroča zmanjšanje izločanja serotonina, hormona sreče, ki vpliva na boljše razpoloženje.
Prvi korak je pregled pri zdravniku. Depresiven človek se za obisk pogosto ne odloči sam, bodisi ker ne prepozna svojih težav bodisi ker meni, da mu ni pomoči. Zato je izjemno pomembno, pravijo na NIJZ, da znake pozna čim več ljudi, ki bodo lahko posameznika usmerili k virom pomoči.
Predstavitvene informacije
Komentarji:
13:00
Pomagamo si s paro