V gozdu diši po česnu

Na čemaž so prisegali že stari Rimljani, v srednjem veku je zaradi izjemnih zdravilnih lastnosti celo spodrinil česen in tudi sodobna kulinarika mu na stežaj odpira vrata, saj je uporaben v vseh jedeh, kjer se sicer znajdeta česen in čebula; mnogi si ga shranijo tudi za zalogo, tako da ga na drobno nasekljajo, prelijejo z oljčnim oljem in nanj natrosijo sol ter dobro zaprejo in shranijo v temen in hladen prostor.

Liste čemaža lahko tudi zamrznemo ali posušimo in jih uporabljamo kot začimbo. Njegovo priljubljenost potrjujejo tudi številna imena, ki se ga držijo, denimo divji česen, gozdni česen, kačji lek, štrkavec, medvedji česen – tudi medved naj bi se po dolgi zimski hibernaciji najprej najedel čemaža in tako telo očistil nakopičenih strupov, pravi izročilo.
 

Najprej ga zavohamo, potem zagledamo

Allium ursinum je zelnata trajnica iz družine lukovk, kamor spadajo tudi čebula, česen, drobnjak in por. Čemaž je razširjen po celotni Evropi in Aziji, uspeva vse do nadmorske višine 1900 m. Samoniklo raste od Mediterana do Skandinavije, v Sloveniji ga najdemo skorajda povsod. Uspeva na svetlih pobočjih mešanih gozdov, predvsem na vlažnih, humoznih, vendar dobro odcednih tleh, na senčnih lokacijah pri visoki zračni vlagi. Zaradi močnega vonja po česnu ga v naravi prej zavohamo, kakor zagledamo.


Spomladi se iz bele podolgovate čebulice razvijeta dva pritlična, dolgopecljata in suličasta lista, široka do 5 in dolga do 25 cm. Mladi listi so svetlo zeleni, starejši pa potemnijo. Iz čebulice izrašča tudi cvetno steblo, na vrhu katerega se razvije socvetje belih zvezdastih cvetov. Užitni so vsi deli rastline, listi, stebla, cvetovi in čebulice. Zgodaj spomladi nabiramo čebulice in mlade liste, konec aprila in v začetku maja pa popke, pojasnjujejo na Nacionalnem portalu za hrano in prehrano.
 

Zdravilnih učinkov na pretek

Značilne vonjave mu dajejo sulfidi, vsebuje pa še flavonoide, karotenoide, klorofil ter številne vitamine, predvsem C, in rudnine. Zdravilno delovanje čemaža je zares občudovanja vredno. Zdravilci in izkušeni najbolj opevajo njegov dobrodejni učinek na prebavo, čemaž pa odvaja tudi odvečno vodo iz telesa, odganja gliste, čisti kožo in dihala ter odganja astmo, odlično deluje na kri, ki jo čisti, in ožilje, saj preprečuje nastajanje krvnih strdkov in ateroskleroze, čisti ledvice in mehur, ureja krvni pritisk, uravnava holesterol, pomaga zniževati povišano telesno temperaturo, blagodejno deluje na živčevje, sprošča mišice, podpira želodec, odganja spomladansko utrujenost in poživlja ter izboljšuje splošno počutje.


Svežega lahko uživamo spomladi, ustrezno shranjenega pa vse leto. V kulinariki ga lahko vključujemo v najrazličnejše jedi, od juh, omak in rižot do omlet, namazov in solat, čemažev pesto pa je prava specialiteta. Cvetni popki so slajšega okusa, zelo dobrodošli so v različnih pogačah.
 

Napaka je lahko usodna!

Toda pozor: čemaž naj nabirajo samo izkušeni, poznavalci in skrajno previdni nabiralci: mnogi namreč v dobri veri, da imajo v košarici opojni čemaž, doma pripravijo katero od strupenih rastlin z istega rastišča, ki je na pogled podobna čemažu.


Največkrat se prikradejo jesenski podlesek, ki vsebuje močan strup kolhicin, smrtno nevaren že v majhnih odmerkih, šmarnica in bela čmerika, opozarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje: »Ključne razlike med podleskom in čemažem so: list čemaža ima dobro vidno stebelce, mladi listi krajše, starejši do deset centimetrov dolgo, vendar dobro razvito, listi podleska pa izraščajo iz čebulice tako, da ovijajo drug drugega in nimajo stebla, tudi listne žile so v primerjavi s čemaževimi bistveno bolj izražene in listi bolj robustni, debelejši.

Pri šmarnici so največja podobnost s čemažem listi, ki pa so pri šmarnici mnogo trši in rastejo v parih, medtem ko so cvetovi popolnoma drugačni. Ker se zastrupitve zaradi zamenjave ali onesnaženja s spomladanskim podleskom ali šmarnico lahko že pri enem ali dveh listih omenjenih rastlin končajo s smrtjo, je pozornost pri nabiranju izjemnega pomena.«