V osnovi je rdeč, ob dotiku pomodri
Žametasti goban zaradi barve kar malo prestraši ljudi; je pogojno užiten in ga je treba toplotno obdelati, uživamo ga v majhnih količinah
Odpri galerijo
Mladi goban je polkroglaste oblike. FOTO: Ana Ivanovič
Že od nekdaj rdeča barva na gobi odbija ljudi od nabiranja in seveda je to razumljivo, saj je mnogo rdečih gob strupenih, npr. rdeča mušnica in vražji goban, pa še cel kup drugih gobanov.
Žametasti goban (Boletus erythropus) je gliva iz družine Boletusov – gobanov. Prvi je to gobo leta 1796 opisal mikolog in botanik Christiaan Hendrik Persoon, rojen v Južnoafriški republiki, ki je študiral v Nemčiji, a večji del življenja preživel v Parizu. Gobo je imenoval Neoboletus luridiformis (znan tudi kot Boletus luridiformis).
Goba je precej velika in trda. Klobuk ima premera od 5 do 20 cm. Osnovna barva je temno rjava ali rdečkasto rjava z olivnim ali okrastim odsevom. V mladosti je polkroglaste oblike, nato se razširi in rahlo izboči. Kožica je temno rjava in žametna, v vlažnem vremenu se drobne dlačice sperejo in postane sijajna in mazava. Cevke trosovnice so izredno goste, najprej rumenkaste, nato postanejo zelene barve. Luknjice so zelo majhne, okrogle in krvavo rdeče barve, kar da barvo celotni površini trosovnice, to pa straši nabiralce. Na dotik površina močno pomodri, in tudi to je za nekatere hudo sporna zadeva, saj velja vsesplošno prepričanje, da so gobe, ki pomodrijo, strupene.
Bet je od 4 do 12 cm visok in valjaste oziroma trebušaste oblike. Nima mrežice, pač pa je po celotni dolžini prekrit z gosto zrnasto strukturo krvavo rdeče barve. V spodnjem delu so zrnca rjavkasta, tik pod klobukom in v dnišču pa živo rumene barve. Velikokrat najdemo kar cel šop skupaj zraščenih žametastih gobanov, kar je prava trofeja in prava paša za oči. Meso žametastega gobana je čvrsto in kompaktno, citronasto rumene barve in na prerezu, kot rečeno, takoj zelo temno pomodri. Goba je pogojno užitna in jo je treba toplotno obdelati: prekuhati, speči, spražiti, ocvreti ...
Ko gobo prekuhamo, se meso obarva rumeno in redko kdo ugane, katera vrsta gobana je v jedi. Vonj gobe je blag, okus pa sladkoben. Poskusila sem različne kombinacije in najboljša je bila z mešanjem gobana med druge vrste gob, a ne v prevelikih količinah, dodamo le od dva do tri mlade primerke. Seveda pa ima vsak človek drugačen okus in morda bo nekomu odgovarjal sam goban, pripravljen na kakršen koli način pač že. Ne priporočam prevelike količine, saj je goban zaradi svoje trde konsistence precej težko prebavljiv. Vemo pa, da tudi težje prebavljive gobe lahko povzročijo hude prebavne motnje, česar ne želim prav nikomur. Zastrupitve z gobami, tudi lažje, niti slučajno niso prijetne za prizadetega človeka.
Žametasti goban raste od maja do oktobra v listnatih in iglastih gozdovih in je precej pogosta goba. Nepoznavalci ga lahko zamenjajo s Queletovim gobanom (Boletus queletii) ali z Dupainovim gobanom (Boletus dupainii), ki sta obe prav tako pogojno užitni gobi.
Zato ponovno ponavljam prvo in edino pravilo gobarjenja: nabirajmo in uživajmo le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznamo! Preostale pustimo v gozdu, ne brcajmo jih in ne uničujmo, nekatere so pravi okras narave! Bodimo previdni in predvsem kulturni nabiralci gob!
Žametasti goban (Boletus erythropus) je gliva iz družine Boletusov – gobanov. Prvi je to gobo leta 1796 opisal mikolog in botanik Christiaan Hendrik Persoon, rojen v Južnoafriški republiki, ki je študiral v Nemčiji, a večji del življenja preživel v Parizu. Gobo je imenoval Neoboletus luridiformis (znan tudi kot Boletus luridiformis).
Klobuk rjavkaste barve in žametast, včasih zrasteta po dva in več skupaj. FOTO: Ana Ivanovič
Goba je precej velika in trda. Klobuk ima premera od 5 do 20 cm. Osnovna barva je temno rjava ali rdečkasto rjava z olivnim ali okrastim odsevom. V mladosti je polkroglaste oblike, nato se razširi in rahlo izboči. Kožica je temno rjava in žametna, v vlažnem vremenu se drobne dlačice sperejo in postane sijajna in mazava. Cevke trosovnice so izredno goste, najprej rumenkaste, nato postanejo zelene barve. Luknjice so zelo majhne, okrogle in krvavo rdeče barve, kar da barvo celotni površini trosovnice, to pa straši nabiralce. Na dotik površina močno pomodri, in tudi to je za nekatere hudo sporna zadeva, saj velja vsesplošno prepričanje, da so gobe, ki pomodrijo, strupene.
Bet je od 4 do 12 cm visok in valjaste oziroma trebušaste oblike. Nima mrežice, pač pa je po celotni dolžini prekrit z gosto zrnasto strukturo krvavo rdeče barve. V spodnjem delu so zrnca rjavkasta, tik pod klobukom in v dnišču pa živo rumene barve. Velikokrat najdemo kar cel šop skupaj zraščenih žametastih gobanov, kar je prava trofeja in prava paša za oči. Meso žametastega gobana je čvrsto in kompaktno, citronasto rumene barve in na prerezu, kot rečeno, takoj zelo temno pomodri. Goba je pogojno užitna in jo je treba toplotno obdelati: prekuhati, speči, spražiti, ocvreti ...
Trosovnica in bet sta lepe rdeče barve in ljudi ta barva kar malo prestraši. FOTO: Ana Ivanovič
Ko gobo prekuhamo, se meso obarva rumeno in redko kdo ugane, katera vrsta gobana je v jedi. Vonj gobe je blag, okus pa sladkoben. Poskusila sem različne kombinacije in najboljša je bila z mešanjem gobana med druge vrste gob, a ne v prevelikih količinah, dodamo le od dva do tri mlade primerke. Seveda pa ima vsak človek drugačen okus in morda bo nekomu odgovarjal sam goban, pripravljen na kakršen koli način pač že. Ne priporočam prevelike količine, saj je goban zaradi svoje trde konsistence precej težko prebavljiv. Vemo pa, da tudi težje prebavljive gobe lahko povzročijo hude prebavne motnje, česar ne želim prav nikomur. Zastrupitve z gobami, tudi lažje, niti slučajno niso prijetne za prizadetega človeka.
Meso žametastega gobana je čvrsto in kompaktno, citronasto rumene barve in na prerezu takoj zelo temno pomodri.
Žametasti goban raste od maja do oktobra v listnatih in iglastih gozdovih in je precej pogosta goba. Nepoznavalci ga lahko zamenjajo s Queletovim gobanom (Boletus queletii) ali z Dupainovim gobanom (Boletus dupainii), ki sta obe prav tako pogojno užitni gobi.
Zato ponovno ponavljam prvo in edino pravilo gobarjenja: nabirajmo in uživajmo le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznamo! Preostale pustimo v gozdu, ne brcajmo jih in ne uničujmo, nekatere so pravi okras narave! Bodimo previdni in predvsem kulturni nabiralci gob!
