V Šenčurju sreči rečejo krompir

Kot mnoge lepe stvari se je tudi ta kulinarični zapis začel s kavo. V kranjski slaščičarni Kraljevi mignon nam jo je skuhala Nataša Mohar Mustafa in zraven (ne brez ponosa) povedala, da je za svoj domači kraj, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od gorenjske metropole, pripravila krompirjevo torto.


»To poletje smo v Šenčurju pripravili Krompirjevo, torej praznovanje ob deseti obletnici postavitve spomenika krompirju. Tam sem torto kraljevo šenčurjanko predstavila premierno. Odzivi so bili odlični in marsikdo sploh ni verjel, da v njej ni niti kančka moke, kajti glavna sestavina te rahle torte je seveda krompir,« je med nasmeški nanizala sogovornica, ki je za praznik v domačem kraju pripravila tudi krompirjeve mafine in minjone, v katere se je vmešal krompir. Takoj smo h krompirjevi zgodbi tudi mi pristavili svoj lonček. Pa pokukajmo na sredino kulinarične abecede in se ustavimo pri črki K, ki predstavlja krompir.
 

Gremo v Krompirjevo deželico

Iz slaščičarne, ki že dve desetletji deluje v pritličju enega od blokov v kranjskem naselju Planina, smo skočili v sosednjo občino Šenčur. Ta je med Gorenjci še danes znan kot Krompirjeva deželica. Zakaj takšno poimenovanje?


»Tu je bilo do leta 2000 krompirjevo središče, kar pomeni, da so mnogi kmetje v Šenčurju in okolici pridelovali semenski krompir. Tu sta bila še sortirnica in večje skladišče, tudi Laboratorij za fiziologijo in virusne bolezni krompirja. Tu so pod vodstvom priznanega strokovnjaka dr. Miloša Kusa pridelovali različne sorte semenskega krompirja, proučevali bolezni krompirja in iskali zdravila,« se po preteklosti sprehodi Barba Štembergar Zupan. Njeno ime ljubitelji keramike že dobro poznajo, saj z možem Nikom Zupanom v vasi blizu Šenčurja vodi lončarsko delavnico in Zavod V-oglje.


Malo manj znano pa je, da Barba Štembergar Zupan v domačem kraju vodi tudi študijske krožke. In na prvem od njih se je z zagnanimi domačini in tistimi, ki so delali v krompirjevem središču, pred dobrim desetletjem lotila ravno krompirja. Nastala je knjižica z naslovom Krompir v Šenčurju – krompirjeve jedi, ki bi lahko nekega lepega dne služila kot odlično izhodišče za razvijanje unikatne, kulinarično-turistične zgodbe.

Vanjo bi lahko vključili tudi postanek pri spomeniku krompirju, ki stoji sredi kraja. Spomenik, ki upodablja cesarico Marijo Terezijo s krompirjem v eni roki in vladarskim žezlom v drugi, je izdelal akademski kipar Janez Pirnat, pred desetletjem pa so spomenik krompirju postavili na pobudo in z donacijo Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi.
 

Zakaj rečemo, da imamo krompir?

Mnogo zanimivosti o krompirju nam med prijetnim pogovorom natrosi odlična poznavalka keramike Barba Štembergar Zupan. Pove tudi to, zakaj sreči še danes rečemo krompir: »Kmetje so krompir kot novo kulturo zelo težko sprejeli in so ga, ukazu pruskega kralja Frederika II. in avstrijske cesarice Marije Terezije navkljub, pogosto metali s svojih njiv, zato so okrajni vladarji postavili vojaško stražo. Vojaki, ki jim ni bilo treba na nevarnejše naloge in so pazili krompirjeve njive, so vedeli, da bodo preživeli. Imeli so srečo, imeli so krompir.«


S sogovornico prelistava knjižico, ki je v Šenčurju nastala pred desetletjem. Vanjo so zajeti zapisi že omenjenega dr. Kusa, ki se je krompirju zapisal že leta 1955 in je najprej vodil Selekcijsko postajo v Poljanah nad Škofjo Loko, zatem pa se v službo vozil v Šenčur, kamor so iz Poljanske doline leta 1960 preselili pridelovanje osnovnega semenskega krompirja.
 

135 odtenkov

Knjižico zapolnjujejo še besede domačinov, ki so se spominjali tudi tega, da so v okolici Šenčurja krompirjeve njive v starih časih orali s samcem – to je enobrazdnim plugom, ki ga je vlekel konj ali vol. Zanimiv je tudi zapis Maše Eržen Vodenik, ki kot inženirka kmetijstva krompir dobro pozna, poleg tega je članica že omenjenega društva, ki v središče postavlja pražen krompir.

Med drugim ugotavlja, da imamo v Sloveniji 135 znanih imen za krompir. Če omenimo samo nekatera, ki se nam zdijo najbolj posrečena: bob, hrušice, jabučice, kostanj, karun, muga, zemljak …

Študijski krožek, ki je krompir obdeloval pod vodstvom Barbe Štembergar Zupan, je zbral tudi 30 receptov. Nekaj jih je v knjižico prispevala vodja krožka, ki je krompir spremenila v posladek, tako da je popečenemu namenila družbo melone, medu in orehov. Ta recept je v hiši na robu vasi Voglje, ki jo dopolnjuje venomer živahen keramični atelje, na jedilniku takrat, ko so na urniku posebne priložnosti: »Največkrat pa pripravim tenstan krompir. Prepražim ga na čebuli, zalijem z govejo juho in posujem z nasekljanim peteršiljem. Krompir je odličen tudi, ko ga na masti pripravimo v pečici. Takrat ga ne narežem na tanko, da po peki ne dobimo čipsa, ampak pravi okus pečenega krompirja.«

Poleg tenstanega vam danes z besedo in sliko predstavljamo še nekaj krompirjevih jedi. Recept za kraljevo torto šenčurjanko je skrivnost, zato nam Nataša Mohar Mustafa seveda ni izdala vseh podrobnosti. Je pa njen mož Zaid Mustafa, kuhar po poklicu, ob izteku dopustniških mesecev za vas pripravil dva osvežilna in prav nič skrivnostna krompirjeva recepta. »Malo sem se poigral s krompirjem. Vprašal sem se, kako bi ga pripravili, da bi še bolj teknil poleti. Vključil sem na prvi pogled nevsakdanje sestavine. Če recepta preizkusite, boste videli, da se odlično podajo h krompirju,« je v odlični slovenščini pojasnil Zaid Mustafa, ki ga je ljubezen do simpatične slaščičarke iz Krompirjeve deželice pred dobrim desetletjem iz Jordanije pripeljala na Gorenjsko.