Varnejše zdravljenje aritmije
Slovenski zdravniki kljub razmeram v javnem zdravstvu uspešno uvajajo najsodobnejše metode zdravljenja. Ena takšnih je brez dvoma zdravljenje atrijske fibrilacije, najpogostejše oblike aritmije, z elektroporacijo, ki so jo nedavno vpeljali kot prvi v regiji. Seveda nam novinarska radovednost ni dala miru. Zanimalo nas je, kako poseg poteka, katere so njegove prednosti, zato sva s fotografom na oblačno sobotno januarsko jutro prišla v prvo nadstropje UKC Ljubljana v prostore Kliničnega inštituta za radiologijo, kjer naju je pričakal dr. Matevž Jan, dr. med., s Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja Kirurške klinike UKC Ljubljana.
Za katere oblike aritmije je nova metoda primerna?
Nova metoda je namenjena izključno zdravljenju atrijske fibrilacije. Ta vrsta aritmije je najpogostejša in prav zanjo se stalno išče nove in nove metode.
Kako pogosta je torej ta diagnoza?
Lahko bi rekli, da atrijska fibrilacija v razvitem svetu dosega že epidemične razsežnosti. Vzroke zanjo pa seveda najdemo v sodobnem načinu življenja, ki povzroča tudi druga srčno-žilna obolenja. Na UKC smo v dveh elektrofizioloških laboratorijih (KO za kirurgijo srca in ožilja in KO za kardiologijo) lani naredili 1000 posegov zdravljenja aritmij, pri čemer je 50 do 60 odstotkov posegov predstavljalo zdravljenje atrijske fibrilacije. Kljub temu ne zadostimo potrebam in je čakalna doba za poseg okoli tri leta, zato smo nad novo metodo toliko bolj navdušeni, saj obeta hitrejše, učinkovito in varno zdravljenje atrijske fibrilacije.
Kaj se dogaja v srcu pri atrijski fibrilaciji?
Naše srce ima štiri votline in ena izmed njih je levi preddvor oziroma atrij. Vanj odteka kri iz pljuč, in sicer po štirih pljučnih venah. Na ustju pljučnih ven nastaja aritmija pri večini bolnikov, zato je zdravljenje usmerjeno v električno izolacijo teh ven.
Kako poteka sam poseg z elektroporacijo?
Pacienta najprej pripravimo na poseg in ga globoko sediramo. Pri tej metodi do srca pristopimo skozi veno in v samo srce vstavimo napravo za ablacijo z elektroporacijo. Pri premikanju po žilju in srcu si pomagamo s sistemom za tridimenzionalno navigacijo in znotrajsrčnim ultrazvokom, ki omogočata izvedbo posega brez uporabe rentgenskih žarkov.
Zdravimo pa tako, da na mestu, kjer nastaja aritmija, na ustju pljučnih ven, naredimo ablacijo pljučnih ven s kratkim visokonapetostnim pulzom. Pri tem nastanejo spremembe v celičnih membranah, ki privedejo do lokalizirane in omejene poškodbe srčne mišice, na sosednje organe pa ne vpliva. Tako vene v bistvu električno izoliramo, se pravi, če aritmija nastaja v njih, jih izoliramo in aritmija ne prihaja več v srce in ne povzroča atrijske fibrilacije.
Koliko časa pa poteka sam poseg?
Poseg traja približno eno uro. V primerjavi s prejšnjimi metodami porabimo pol manj časa. Tako bi v teoriji lahko opravili več postopkov, vendar v praksi zelo hitro naletimo na oviro v obliki kadrovske in prostorske stiske. V UKC Ljubljana imamo pomanjkanje posteljnih zmogljivosti za elektivne posege in tudi ustrezno izobraženega sestrskega kadra. Hkrati je treba za elektroporacijske posege pacienta ustrezno pripraviti, ga globoko sedirati, za kar bi v idealnih okoliščinah poskrbel anasteziolog z anasteziološko medicinsko sestro. Zaradi pomanjkanja anestezioloških ekip in medicinskih sester se tako držimo minimalnega standarda, po katerem našo ekipo sestavljajo zdravnik, medicinska sestra, inženir elektrotehnike in radiološki inženir. Po opravljenem posegu je pacient pri nas praviloma še en dan hospitaliziran. Naša želja je, da bi ga iz bolnišnice odpustili še isti dan, kot to počnejo v tujini, vendar prostorsko in kadrovsko na to še nismo pripravljeni.
Katere so ključne prednosti nove metode za bolnika na eni strani in kirurga na drugi?
Pomembna prednost pred prejšnjo metodo, radiofrekvenčno ablacijo, je brez dvoma njena hitrost. V žilo vstaviš napravo, ki je v bistvu nekakšen cirkularni kateter z elektrodami, in sprožiš. Angleži bi temu rekli »single shot« oziroma enkratna sprožitev. No, v praksi moramo vseeno napravo malo obračati in narediti še nekaj dodatnih sprožitev. Pri radiofrekvenčni ablaciji smo tkivo točkasto segrevali, kar je trajalo okoli 10 do 15 sekund na vsaki lokaciji, pri čemer smo morali okoli vsake pljučne vene narediti nekaj deset ablacij in v celotnem posegu skupno 80 do 100 ablacij.
Zdaj je poseg znatno hitrejši in tudi varnejši za pacienta. Pri radiofrekvenčni ablaciji s segrevanjem srčno tkivo poškodujemo, in čeprav je ablacija zelo ciljana, se del toplote vedno lahko prevaja v okoliško tkivo in ga poškoduje. Pri tem se najbolj bojimo, da bi poškodovali požiralnik, ki leži zelo blizu levega atrija, v katerem izvajamo ablacijo. Pomembna poškodba požiralnika je sicer zelo redka, običajno se pokaže šele čez nekaj tednov in pomeni slabo prognozo za pacienta. Pri novi metodi ni več tega strahu.
Slišali smo, da je pri razvoju katetra, ki ga uporabljate, uporabljeno tudi slovensko znanje?
Res je, pri razvoju ene izmed naprav, ki jih uporabljamo za elektroporacijo v UKC Ljubljana, je sodelovala ekipa Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, ki jo vodi prof. Damijan Miklavčič. Na našem trgu sicer obstajata še dva druga ponudnika tovrstnih naprav.
Članek je bil objavljen v oglasni prilogi Aktivni & zdravi.
