Včasih lahko pojemo tudi kaj manj zdravega

V teh dneh se Slovenci lahko veselimo pomembnega napredka na področju prehrane: po novi uredbi bo v naših živilih manj za zdravje škodljivih transmaščob. Pogovarjali smo se z dr. Igorjem Pravstom z Inštituta za nutricionistiko, ki je tudi vodja raziskovalnega programa Prehrana in javno zdravje v Sloveniji in je pripravil raziskavo, na podlagi katere se je lahko zgodil ta pomembni premik.​

Uredba o omejitvi količine transmaščob v živilih je začela pri nas veljati 4. aprila. Kakšen dosežek je to za zdravje Slovencev?
Gre za zelo velik dosežek. Na problematiko transmaščob stroka opozarja že vrsto let. Leta 2015 smo ministrstvo za zdravje opozorili, da so se težave v zvezi s tem izjemno povečale. Ugotovili smo namreč, da se je razpoložljivost transmaščob v nekaterih vrstah živil med letoma 2011 in 2014 povečala tudi do 300 odstotkov. Glede na to, da že od osemdesetih let vemo, kako škodljive so transmaščobe, saj so dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni, nas je presenetilo, da se v tem stoletju problem še stopnjuje. Še posebno zato, ker v zahodnem svetu raziskovalci poročajo, da je izginil.

Kako to, da se je problem stopnjeval v Sloveniji, drugod po Evropi pa ne?
Ugotovili smo, da problem izvira z Balkana. Balkanski proizvajalci so pri proizvodnji še vedno uporabljali delno hidrogenirane rastlinske maščobe, ki so bistveno cenejše. Ti izdelki so očitno romali na naš trg, njihova razpoložljivost se je tako le še povečevala. Leta 2015 smo ministrstvu za zdravje predlagali sprejem zakonodaje, s katero bi omejili transmaščobe v živilih in bi bila precej strožja od evropske. Vendar se je izkazalo, da bi takšna zakonodaja, če bi jo država sprejela, veljala le za slovenske proizvajalce. Če bi želeli uvesti strožja pravila, bi morali znanstveno dokazati, da pomenijo transmaščobe tveganje za zdravje Slovencev. Vendar država takrat ni imela podatkov, s katerimi bi lahko to verodostojno dokazala. Zato smo predlagali projekt transmaščobe v živilih, prek katerega bi zbrali vse potrebne podatke. K sodelovanju smo povabili še Nacionalni inštitut za javno zdravje, klinični center v Ljubljani, biotehniško fakulteto, Univerzo v Ljubljani in Institut Jožef Stefan ter skupaj izvedli projekt, ki so ga izdatno podprli ministrstvo za zdravje, javna agencija za raziskovalno dejavnost in družba Mercator.

Je običajno, da so v tovrstnih raziskavah udeležene trgovske družbe, kot je Mercator, saj jih lahko ukrepi, ki sledijo tem izsledkom, neposredno prizadenejo?
Mercator ni sodeloval pri raziskavi kot tudi ne ministrstvo za zdravje in javna agencija za raziskovalno dejavnost. Te tri organizacije so zgolj financirale izvedbo projekta. Moram reči, da so se v Mercatorju zelo ugodno odzvali na prošnjo za financiranje, saj jih je prav tako skrbela kakovost izdelkov na njihovih prodajnih policah. Mercator ima zelo močno službo za varovanje živil. V projektu so videli priložnost za pridobitev neposrednih podatkov o količini transmaščob, ki jo vsebujejo izdelki. Tudi pri nekaterih drugih trgovcih smo zaznali, da so začeli dobavitelje opozarjati na problem, še preden je bila sprejeta nova zakonodaja.

Nedavno ste objavili članek v znanstveni reviji Nutrients, v katerem ste poročali o spremembah uporabe delno hidrogeniranih rastlinskih maščob v Sloveniji med letoma 2015 in 2017. Rezultati so deloma spodbudni.
V tem članku smo poročali o tem, da se je v večini kategorij vsebnost hidrogeniranih rastlinskih maščob znižala. So pa na žalost še vedno kategorije, kjer se je povečala. Na primer v mafinih, torticah, slaščicah smo od leta 2015 še opazili rast, kar pomeni, da je bil potreben korak naprej, in ravno ta zakonodaja, sprejeta prejšnji mesec, uveljavljena pa ta teden, pomeni ključni korak, ki bo potrošnikom omogočal, da se jim, ko bodo kupovali živila, ne bo treba ukvarjati s tem, ali živilo vsebuje transmaščobe ali ne.

Ali nova uredba pomeni, da od 4. aprila na policah ne bo več nobenega izdelka, ki bi vseboval več kot dva grama transmaščob na 100 g vseh maščob?
Prehodno obdobje za uveljavljanje tega pravilnika je eno leto. Izdelki, ki so že na policah trgovin, lahko torej tam ostajajo le še eno leto. Izdelki, ki jih bodo na police trgovin uvrstili po 4. aprilu, pa morajo biti skladni s to ureditvijo.

Kaj pravzaprav pomeni ta omejitev transmaščob, je to količina, ki za zdravje ni več škodljiva?
To je neka meja, ki jo imamo za še sprejemljivo glede na to, koliko maščob človek zaužije čez dan.

Katera živila so glede transmaščob najbolj problematična?
Včasih so bile to margarine, vendar danes ni več tako. Naša raziskava je pokazala, da potrošnik v trgovskih centrih ne more dobiti margarine, ki bi imela več kot 2 g transmaščob na 100 g maščob. Industrijske živilske dejavnosti, denimo pekarne in slaščičarne, pa so kupovale cenejše trde maščobe, ki so vsebovale več kot 2 g transmaščob. Glede na naše raziskave je največ transmaščob v različnih pekovskih izdelkih, slanih palčkah, slanem pecivu, prigrizkih – skratka v živilih, za katera bi običajno svetovali, naj jih ljudje uživajo zmerno ne le zaradi transmaščob, ampak tudi zaradi drugih sestavin.

Bi bilo najbolje, če bi uživanje živil, ki vsebujejo transmaščobe, otrokom popolnoma prepovedali?
Ni potrebe, da bi ta živila povsem izločili. Moramo pa zagotoviti, da je prehrana pestra in uravnotežena. Kar pomeni, da ni nič narobe, če včasih postrežemo s temi zadevami, naj pa to ne postane običaj. Ne le pri otrocih, tudi pri odraslih.

Z vseh strani nas bombardirajo z informacijami o nevarnostih, ki prežijo na nas v hrani. Mesa ne bi smeli jesti, ker vsebuje antibiotike, zelenjave ne, ker je škropljena s pesticidi. V ribah so težke kovine. Kako se znajti v tej poplavi pogosto celo nasprotujočih si informacij? Kako vedeti, kaj je zares zdravo jesti in kaj ne?
Ko gre za prehrano, je v javnosti vrsta napačnih informacij. Nekatere so tu zato, ker se v svetu pač o tem govori, pa so nekateri ljudje malo bolj občutljivi za kakšne zadeve, nekatere pa pridejo v javnost, ker je za to komercialni interes. Na primer: neki proizvajalec očrni mleko in mlečne izdelke, hkrati pa prodaja prehranska dopolnila kot vir kalcija – tu gre za ekonomski interes. Da bi nekoliko omilili ta problem, smo v sodelovanju z NIJZ ob podpori ministrstva za zdravje vzpostavili nacionalni portal o prehrani in hrani www.prehrana.si, kjer lahko prebivalci dostopajo do verodostojnih informacij. Se pa strinjam, da obstaja vrsta diskusij o tem, kaj je zdravo in kaj ni. Da nekdo ne bi užival klasično pridelane zelenjave, ker je bila škropljena s škropivi, ali pa da ne bi užival bio zelenjave, ker je tam tveganje za plesni toliko večje, pripelje na koncu do tega, da ne moreš več ničesar uživati. Edina pametna rešitev je, da ješ vsega po malem, pri tem pa daš prednost živilom, za katera stroka prepoznava, da so koristna za zdravje: sadje, zelenjava, stročnice, mlečni izdelki. Pri izboru maščob je dobro dati prednost manj nasičenim. Koristne so ribe, ampak spet ne smemo z njimi pretiravati. Uživajmo tiste, ki so bolj na začetku prehranjevalne verige, da niso onesnažene s težkimi kovinami. Ribe je priporočljivo uživati dvakrat na teden, a jih precejšen del prebivalstva ne je tako pogosto. Vse to vodi do zdravstvenih tveganj. Na koncu pa se, kar je skrb vzbujajoče, namesto živil vedno znajdejo kapsule.

Kakšno je vaše mnenje o uživanju prehranskih dodatkov?
V nekaterih primerih, ko nekdo zaradi različnih razlogov, denimo da postane vegan, ne more zaužiti vseh hranil, ki bi jih telo potrebovalo, je nujno seči po prehranskih dodatkih. Nekdo, ki uživa pestro in uravnoteženo prehrano, pa večino hranil lahko dobi v njej. Izjema je denimo vitamin D. Vse več raziskav kaže, da na našem geografskem območju pozimi res nismo dovolj izpostavljeni sončnim žarkom, saj sonce ni dovolj močno, da bi lahko naše telo ustvarilo dovolj vitamina D. Hkrati pa v naši prehrani, glede na to, da ne pojemo dovolj rib, ni toliko vitamina D, kot bi ga človeško telo potrebovalo. Zato v zimskih mesecih priporočamo dodajanje vitamina D. V naših raziskavah imamo na voljo podatke iz sosednjih držav, zdaj pa v projektu Nutricare pridobivamo podatke o tem, kako je z vitaminom D v Sloveniji. Problem smo že zaznali pri nosečnicah, zdaj pa pridobivamo podatke še o drugih prebivalcih. Javnosti jih bomo seveda predstavili in tudi opozorili na obseg tega problema.

Kaj poleg vitamina D še sledi po uspešno opravljenem projektu transmaščob?
Ravno ta teden je bil rok za oddajo progama dela v raziskovalnem programu Prehrana in javno zdravje v Sloveniji do leta 2025. Gre za program, ki ga vodim in v katerem poleg nas sodelujejo še NIJZ, biotehniška fakulteta, klinični center in visoka šola za storitve. V kratkoročnem načrtu imamo zbiranje podatkov o tem, kaj Slovenci jemo in koliko hranil užijemo. To so namreč podatki, ki nam manjkajo, da bomo lahko formulirali na dokazih temelječe prehranske nasvete za različne skupine prebivalstva. Tu bi poudaril izvajanje nacionalne raziskave EU-menu. Ta raziskava poteka od lani, vodi pa jo NIJZ. Z njo bomo ugotovili, katera mikrohranila prebivalci uživajo in v kakšnih količinah. Nadgradnja te raziskave je že omenjeni Nutricare, ki ne temelji le na anketah, ampak na bioloških vzorcih. Tovrstna raziskava se v Sloveniji izvaja prvič in ti podatki bodo izjemno dragoceni pri kreiranju nadaljnjih ukrepov.
Raziskave določamo tudi glede na zdravstvene probleme. Trenutno sta v Sloveniji problematični debelost pri otrocih in pri odraslih ter sladkorna bolezen. Srednjeročno nameravamo izvesti projekt, v katerem bomo ugotavljali, kakšni so vnosi sladkorja pri prebivalcih in kakšen je vpliv sladkorja na zdravje. Prizadevali si bomo, da bi vnos sladkorja zmanjšali, kar bi nedvomno prispevalo k boljšemu javnemu zdravju. Država pa se bo morala odločiti, kakšni bodo pristopi za zmanjšanje: zmanjšanje količin, enotne embalaže izdelkov, davki itd.

Lani je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila predelane mesnine za rakotvorne in jih skorajda določila za vir vsega zla v prehrani.
Zadeva je taka: Svetovna zdravstvena organizacija je uvrstila predelane mesne izdelke med dejavnike tveganja za razvoj raka predvsem na debelem črevesju. Opozorili so tudi, koliko teh izdelkov naj bi uživali in kako pogosto. Poudariti želim, da prehranske smernice v Sloveniji že vrsto let ljudem svetujejo, naj mesne izdelke, še posebno predelane mesnine, uživajo zelo zmerno. Naj jih nadomeščajo z drugimi viri beljakovin. Ne le zato, ker pomenijo tovrstna tveganja, ampak ker pogosto vsebujejo tudi veliko soli, za katero pa vemo, da je v Sloveniji pojemo preveč. Skratka, nasvet, naj uživanje mesa zmanjšamo na račun stročnic, je pri nas znan že vrsto let. Težko pa pričakujemo od prebivalcev, da neko živilo izbrišejo iz prehrane, pa tudi ni nobene potrebe za to. Še posebno če ta živila kombiniramo z zelenjavo.

Je ekološka zelenjava res znatno bolj zdrava od navadne. Si moramo, če želimo ostati zdravi, privoščiti to, dražjo različico?
Z vidika trajnosti in potreb globalnega prebivalstva po hrani je neizvedljivo, da bi prebivalstvo na zemlji preskrbeli s hrano, ki bi bila iz ekološke proizvodnje. Vedno spodbujam ljudi, naj si privoščijo biološko pridelane izdelke, če si jih lahko, ampak precej bolj ključno je, da jedo več zelenjave. Če povečamo uživanje zelenjave, bo vpliv na zdravje bistveno večji, kot če zamenjamo navadno zelenjavo z ekološko. Ko primerjamo eko živila z navadnimi, raziskave kažejo, da nekatere razlike so, a te niso vedno v korist ekološko pridelanih živil. Glavna prednost je pri organoleptičnih lastnostih tovrstnih živil.

Domače je dobro, boljše od uvoženega, vendar ne a priori.
Seveda ne. Tu je treba upoštevati, da je v Sloveniji v primerjavi z mnogo državami področje zagotavljanja varnosti živil precej dobro, kar pomeni, da če kupujemo slovensko hrano, je to z vidika varnosti živil v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v redu. Je pa seveda treba upoštevati prakso vsakega proizvajalca posebej. Če govorimo o kmetih, je ta zelo različna in nikakor je ne moremo metati v isti koš. Ministrstvo za kmetijstvo se je lotilo akcije označevanja živil z znakom kakovosti, in upam, da je to projekt, ki ga bodo še uspešno nadgrajevali ter potrošnikom zagotavljali, da gre za kakovostne domače pridelke. Še posebno me veseli to, da se vse bolj usmerja tudi na zelenjavo – doslej so namreč označevali le mesne in mlečne izdelke.