Več aktivnosti, manj depresije

Stroka je jasna: redna zmerna do živahna vadba ima mnogo koristi na posameznikovo zdravje in počutje, izboljša spanec, niža krvni tlak, ščiti pred boleznimi srca, diabetesom in rakom, zmanjšuje stres, izboljšuje razpoloženje in odganja tesnobo in depresijo. Slednje je še posebno pomembno pri najstnikih, kajti v tej starostni skupini se pogosto začenjajo kazati njeni znaki. Če imate doma upornika brez razloga, ki ni ravno z dušo in telesom zapisan določenemu športu, veste, kako ga je težko odtrgati od vseprisotnih zaslonov in ga spodbuditi, da gre denimo teč ali plavat.

Dobra novica je, da lahko že zmerno gibanje pomaga varovati otroke pred razvojem depresije, kot ugotavlja nedavna študija. Otroci, ki so pri 12 letih migali eno uro na dan, so imeli pri vstopu v polnoletnost 10 odstotkov nižje tveganje razvoja depresije, pri čemer so šteli kolesarjenje do trgovine, hoja, celo igranje na inštrument in slikanje. »Tudi vsakodnevne aktivnosti štejejo,« pravi psihiater dr. Joseph Hayes z univerzitetnega kolidža v Londonu, »šole bi morale v pouk vključiti več lahke in zmerne aktivnosti, denimo bolj aktivne ure, več sprehajanja po razredu, izkustvenega učenja, pouka zunaj, v naravi.«
Raziskovalci so za osnovo vzeli študijo, ki se je začela v 90. letih minulega stoletja in v kateri so 30 let spremljali 14.500 žensk in njihovih otrok. Med drugim je 4257 najstnikov pri 12, 14 in 16 letih tri dni nosilo posebno napravico, ki je beležila njihovo (ne)aktivnost. »Skrb vzbuja to, da se čas, ko so mladi neaktivni, z vsakim letom vztrajno daljša, preseneča pa pomanjkanje kakovostnih raziskav o tem, kako bi to lahko vplivalo na njihovo duševno zdravje,« je povedal Aaron Kandola, doktorski študent in avtor raziskave. Izkazalo se je, da je bilo med najmanj aktivnimi največ primerov depresije. Vsaka dodatna neaktivna ura pri 12 letih je pomenila 11-odstotno večjo možnost te bolezni pri 18, ura mirovanja pri 14 letih je tveganje dvignila za 8 odstotkov, pri 16 pa za dobrih deset. Raziskovalci so upoštevali tudi družbenoekonomski status udeležencev, družinsko anamnezo in morebitne znake depresije na začetku adolescence. Čeprav z rezultati ne moremo dokazati, kako sta povezana gibanje in depresija, »dokazujejo, da morda sta«, pravi Kandola in sklene: »Podatki kažejo, da je bilo med tistimi, ki so se med 12. in 16. letom gibali po dve uri več na dan, pri 18 letih 16 do 22 odstotkov manj primerov depresije.«

Depresije med najstniki je po svetu vedno več, v ZDA je njena pojavnost med letoma 2005 in 2017 narasla za kar 52 odstotkov. Ameriški nacionalni inštitut za mentalno zdravje je pred tremi leti sporočil, da se je dobrih 13 odstotkov tamkajšnjih adolescentov, večina so dekleta, v zadnjih 12 mesecih spopadalo z najmanj eno hujšo epizodo depresije. Skrb vzbujajoč je podatek, da je samo polovica primerov prepoznana oziroma diagnosticirana pred odraslo dobo, s tem pa narašča število samomorov in poskusov samomorov. Starši morda le s težavo ločijo med najstniškim obnašanjem, ki je normalna, čeprav morda naporna stopnja v razvoju posameznika, in depresijo. Simptomi slednje so namreč med drugim utrujenost, razdražljivost, nenaveden vzorec spanja, želja po samoti, pomanjkanje zanimanja za šolske in vsakodnevne dejavnosti – kot bi opisovali tipičnega najstnika! Če pri otroku opazimo (pre)nizko samopodobo, umik vase, pomanjkanje energije, nezainteresiranost, nižje šolske ocene, utrujenost, samomorilne misli, poiščimo strokovno pomoč, v vsakem primeru mu bodimo v oporo, spodbujajmo ga k pogovoru, poslušajmo in ne obsojajmo, poskušamo skupaj preživeti čas ob dejavnosti, ki ga zanima ali ga nekoč je, spodbujajmo ga k telesni dejavnosti, osvojitev okoliškega hriba v družinski režiji je dobra ideja, pripravljajmo mu zdrave in redne obroke in ga opominjamo na reden, kakovosten spanec.