OKUSI
Večerja s fondijem je zabava za vso družino
Fondi je izvorno švicarska jed iz sira, danes pa sta priljubljena tudi čokoladni in mesni; pripravimo ga v posebni posodi, v omako pomakamo kruh ali sadje
Odpri galerijo
Jagode z vročim čokoladnim fondijem. FOTO: Guliver/Thinkstock
Pred dvajsetimi, tridesetimi leti je bil fondi pri nas izjemno priljubljen. Skorajda ni bilo domače zabave, na kateri gostitelji ne bi pripravili mamljive sirove omake ali stopljene čokolade, v katero, sedeč okrog kotlička oziroma posode, zbrani pomakajo kruh ali sadje.
Izvorno je fondi jed iz sira, nastala pa je kjer drugje kot v Švici, deželi sira. O nastanku kroži več legend, ena pravi, da so revni kmetje v planinah v stopljeni sir namakali kruh, kar je bil za njih edini topli obrok v dnevu. Druga pravi, da so fondi prvi pripravljali meščani v francosko govorečem delu Švice. V mestu ali na deželi, varčni Švicarji so v njem porabili posušene ostanke sirov. Jed je zelo stara, saj prvi recept najdemo že v leta 1699 izdani kuharski knjigi o sirih in vinu, tak, kot ga poznamo danes, pa sega v leto 1875.
Fondi je danes ime tako za jed kot za posodo, v kateri se pripravlja, vendar se tradicionalno posoda, ki je bila sprva lončena, danes pa najdemo tudi litoželezne ali kovinske, imenuje caquelon. Za pripravo fondija v sili lahko uporabimo tudi navadno emajlirano ali litoželezno posodo.
Komplet poleg posode vsebuje še podstavek z gorilnikom ter dolge vilice, na katere nabadamo koščke kruha in zelenjave, ki jih pomakamo v stopljeni sir. V trgovinah so na voljo številne različice, iz različnih materialov in seveda po različnih cenah.
Sladokusci so pozneje ugotovili, da se na podoben način kot sir lahko topi tudi čokolada, nastal je čokoladni fondi, ki je prava poslastica tudi za najbolj izbrane okuse. V čokolado pomakamo koščke sadja, na primer jabolka, pomaranče, hruške, in seveda najbolj prestižne jagode. Pri tem velja pripomniti, da se sadje, zlasti jabolka in hruške, odlično poda tudi k sirovemu fondiju.
Še bolj novodobna pogruntavščina pa je mesni fondi, za katerega meso narežemo na koščke, ki jih pomakamo v vrelo olje in jih sproti pečemo. Uporabimo kovinsko posodo, saj se v lončeni olje ne bo dovolj segrelo.
Sicer pa jed pripravimo na štedilniku, potem pa posodo postavimo na mizo na gorilnik, da bo omaka ves večer topla. Pri tem vsebina ne sme vreti, temveč mora le ohranjati primerno temperaturo.
Izvorno je fondi jed iz sira, nastala pa je kjer drugje kot v Švici, deželi sira. O nastanku kroži več legend, ena pravi, da so revni kmetje v planinah v stopljeni sir namakali kruh, kar je bil za njih edini topli obrok v dnevu. Druga pravi, da so fondi prvi pripravljali meščani v francosko govorečem delu Švice. V mestu ali na deželi, varčni Švicarji so v njem porabili posušene ostanke sirov. Jed je zelo stara, saj prvi recept najdemo že v leta 1699 izdani kuharski knjigi o sirih in vinu, tak, kot ga poznamo danes, pa sega v leto 1875.
Fondi je danes ime tako za jed kot za posodo, v kateri se pripravlja, vendar se tradicionalno posoda, ki je bila sprva lončena, danes pa najdemo tudi litoželezne ali kovinske, imenuje caquelon. Za pripravo fondija v sili lahko uporabimo tudi navadno emajlirano ali litoželezno posodo.
Komplet poleg posode vsebuje še podstavek z gorilnikom ter dolge vilice, na katere nabadamo koščke kruha in zelenjave, ki jih pomakamo v stopljeni sir. V trgovinah so na voljo številne različice, iz različnih materialov in seveda po različnih cenah.
Sladokusci so pozneje ugotovili, da se na podoben način kot sir lahko topi tudi čokolada, nastal je čokoladni fondi, ki je prava poslastica tudi za najbolj izbrane okuse. V čokolado pomakamo koščke sadja, na primer jabolka, pomaranče, hruške, in seveda najbolj prestižne jagode. Pri tem velja pripomniti, da se sadje, zlasti jabolka in hruške, odlično poda tudi k sirovemu fondiju.
Še bolj novodobna pogruntavščina pa je mesni fondi, za katerega meso narežemo na koščke, ki jih pomakamo v vrelo olje in jih sproti pečemo. Uporabimo kovinsko posodo, saj se v lončeni olje ne bo dovolj segrelo.
Sicer pa jed pripravimo na štedilniku, potem pa posodo postavimo na mizo na gorilnik, da bo omaka ves večer topla. Pri tem vsebina ne sme vreti, temveč mora le ohranjati primerno temperaturo.
