Večerje v Beli hiši

Moj nono, sicer preprost kovač iz Solkana, je bil med drugo svetovno vojno dobri dve leti ameriški vojak. V zavezniških bazah na francoskih tleh je nalagal bombe na ameriška letala in tistih dni se je vselej rad spominjal. Med igranjem z miniaturami bombnikov, ki jih je prinesel za spomin, mi je pripovedoval, da so se načrtovalci napadov opirali na model vremenske prognoze, ki je slonel na prepričanju, da se vreme le redko menja čez noč. Kot tudi stare navade, ki jih prenašamo iz dneva v dan, iz leta v leto, iz službe v službo, iz zakona v zakon, iz države v državo …

V prepričanju, da to velja tudi za protokol Bele hiše, kjer so se žene številnih predsednikov izkazale za tankočutne oblikovalke jedilnikov s tihim sporočilom za goste, sem prav na tem mestu pred štirimi leti izrazil upanje, da se bo Melania Trump kdaj spomnila na zajtrke, kosila in večerje v Sevnici. Naivno sem pričakoval, da bo protokolarna srečanja začinila s kako jedjo, ob kateri bi lahko povedala o svoji rodni deželi kaj več kot to, da se je spominja kot dežele čistih voda, lepih gozdov in strahot komunizma. Upal sem, da bo na jedilnik predsedniške palače vpletla žlikrofe, ajdove žgance, štruklje, pražen krompir, bučno juho, orehovo potico, mogoče celo blejsko kremno rezino, prekmursko gibanico in trojanske krofe. Vsaj za pusta ali halloween, če se drugače raje drži diete z malo kalorij. Upal sem, da bo občasno povabila kakšnega kuharja, kuharico ali vinarja, ki naj bi dala slovenski pečat državniškemu kosilu ali zakuski po pogovoru njenega moža z voditelji drugih držav, direktorji korporacij in podobnimi pomembnimi gosti, in da bo vinsko klet dopolnila s kako steklenico slovenskega vina, pa se to očitno ni zgodilo. Pa čeprav bi se lahko v teh štirih letih pohvalila s kar nekaj slovenskimi zvezdami, od vinarjev, ki jih Wine Spectator že vrsto let kuje v nebo, do Ane Roš, ki je bila prav v času njenega mandata razglašena za svetovno kuharico leta. Žal se nič od tega ni zgodilo. Aleš Kristančič - Movia ni prišel odpirat pura v Belo hišo, Tomi Kavčič Trumpovim gostom ni ponudil jote v krušni skodelici in Ana Roš ni postregla s soško postrvjo in kozlički iz Drežnice, zato pa je Melania ostala pri vodi, sadju in občasno kaki ribi, Donald pa pri burgerjih in zrezkih iz njegovih restavracij in dietni koki.

Po poročanju nekaterih medijev se je želel 45. ameriški predsednik izkazati z bolj dodelanim jedilnikom zgolj, ko je bil na obisku francoski predsednik Emmanuel Macron, sicer pa se o kakšnih kuharskih presežkih v Beli hiši v zadnjih štirih letih ni govorilo kaj dosti. Eden od ameriških časopisov je sarkastično komentiral, da kuhati za Trumpa ne bi bilo nobenemu resnemu kuharskemu mojstru v ponos. »Ne moremo trditi, da ni bilo v zadnjih štirih letih v Beli hiši nobenega od naših najboljših kuharskih mojstrov, lahko pa trdimo, da se ni nihče s tem hvalil,« so ugotovili pri New York Timesu in nanizali vrsto primerov, ko so lastniki in osebje restavracij, kjer med zaposlenimi prevladujejo priseljenci raznih ras, dali vedeti najbolj izpostavljenim trumpistom, da so nezaželeni gosti. Saj, kdor seje veter, žanje vihar, kar je na koncu moral spoznati tudi Donald Trump, ki je že začel sejati vihar …
Toda vrnimo se v čase, ko so v Beli hiši vedeli, da je kulinarika sestavni del diplomacije. Leta 2012, ko je bila Hillary Clinton državna sekretarka, je presenetila in tudi navdušila Xi Jinpinga z večerjo, ki jo je pripravil v ZDA živeči kitajski kuharski velemojster Ming Tsai. Ming je prepletel najboljše iz obeh domovin, s Šijem pa sta tako zagnano žlobudrala mandarinščino, da so ju tolmačice komaj dohajale. Na večerji s kitajskim podpredsednikom je bil tudi Joe Biden in oba takratna podpredsednika sta zdajšnja predsednika. Če se bosta v naslednjih letih srečala, kar se bo zagotovo zgodilo, in če bosta želela obrniti nov list v odnosu med supersilama, kar bi bilo nujno in koristno za ves svet, jima bo mogoče prav spomin na Mingove jedi pomagal do večjega medsebojnega zaupanja.
Saj temu je namenjena dobra večerja!