Veganske Firence

Kakor koli že zastavim potovanje, se izkaže kot kulinarično. V Toskano sem pobegnila pred dnevnimi zadolžitvami, da si napolnim baterije in spočijem oči na starih hišah, obraslih z visokimi cipresami, ki se niso spremenile vsaj zadnjih sto let.
Nad Firencami imam skrivno lokacijo, kamor se zatečem, kadar bi rada pogledala svet od daleč. Cesta se strmo in ovinkasto dviguje do vasice Fiesole, še nad njo, čisto na vrhu hriba, od koder gre samo še pešpot, pa je majhen staromoden kamp Panoramico. Od tam je neverjeten razgled na Firence, ki so zvečer, ko sem prispela tja gor, migljale kot žerjavica.

Na večerjo sem se sprehodila navzdol do vasice Fiesole. V mislih sem imela krožnik testenin iz teh krajev, ki se jim reče pici, podobni so debelim špagetom. Za predjed brusketa, popečen kruh s kockicami paradižnika in baziliko, ali, še boljše, panzanella, toskanska solata iz namočenega starega kruha, kisa, olja, čebule in paradižnika. Glede hrane in tradicije so v Toskani zelo natančni, nad panzanello z olivami, kaprami, kumaricami ali, bog ne daj, česnom in peteršiljem samo zavijajo z očmi.


Naslednji dan si nisem mogla kaj, da ne bi na spletu pobrskala, kako so v Firencah naklonjeni veganski in ekološki hrani. Našla sem toliko zanimivih lokalov, zajtrkovalnic, bistrojev, restavracij, kjer lahko uživaš ob kozarcu izbranega, se razume ekološko pridelanega in lokalnega vina, da sem morala narediti ožji izbor. Iz Fiesol pelje v Firence avtobus, kar mi je prihranilo iskanje parkirišča spodaj v mestu. V Carducciu, bistro je poimenovan po artičoki, je vse stoodstotno ekološko, z lokalnih kmetij jim vsak dan dostavljajo gajbice zelenjave in sadja, ki so zložene kar po lokalu. Pri njih se je še najbolje odločiti za sveže stisnjen sok, za zajtrk imajo veganske rogljičke in zanimiv razstavljen burger. Za kosilo priporočam Ristorante Il Vegetariano, ki kuha vege že od leta 1981, kar se seveda pozna. Na dnevnem meniju je bila rižota z radičem, ki me je tako navdušila, da sem jo doma ponovila. Imajo tudi lepo izbiro veganskih sladic, hruškova krostata je bila vrhunska.


Ko sem se vrnila pred svoj šotor, polna vtisov in utrujena od mesta, sem bila trdno odločena, da ne grem nikamor več. V kampu imajo majhno restavracijo, ki se odpre šele, ko se v dolini prižgejo luči. Špagete bom najbrž že dobila, saj sem v Italiji. Nihče ni zavijal z očmi, ko sem naročila vegansko večerjo, in dobila sem najboljše, ampak res najboljše testenine, kar sem jih kdaj jedla. Tako, v Toskano sem šla predvsem zaradi njihove hrane.